Vsi se česa bojimo! Nekateri se bojijo začetka novega
šolskega leta, ki nastopi čez nekaj dni. Spet drugi pa
trepetajo, ko se zavejo, da so se znašli v popolni temi.
Nekateri se bojijo pajkov, kač, žuželk, tujcev in tako dalje.
Jaz pa se bojim le ene stvari oziroma - bolje rečeno - živali.
Bojim se psov! Velikih in malih. Jeznih in razigranih. Ko kakega
zagledam me spreleti srh in komaj čakam, da odide in se mi po
možnosti ne približa.
Verjetno bi se moral za svojo atletsko kondicijo zahvaliti prav
svojemu strahu, saj vedno pospešim tempo teka, ko zagledam
psa, ki ni na vrvici.
Res bi si želel, če bi psi ostali na vrvicah. Želim si, da jih ne bi
lastniki spustili, da tečejo sto ali več metrov pred njimi, kjer
jih ne morejo kontrolirati. Kaj pa se zgodi, ko proti psu, ki v
bližini nima lastnika teče tekač?
Pes ga veselo pogleda in steče k njemu ter ga skorajda podre
na tla. Mene je vedno strah, ko se mi to zgodi.
Mogoče se zdi smešno, da se bojim tako ljubkih in iskrenih
živali - kot pravi neka bodoča lastnica - so to najboljši
prijatelji.
Ampak kot vsak strah je treba tudi tega enkrat premagati.
Čeprav sem poskusil premagati strah v hiši strahov v Mirabilandiji
mi to ni uspelo in na koncu sem se pošteno tresel od strahu.
Upam pa, da bo lažje premagati strah pred psi. Raje bom začel
z majhnimi, saj jim je lažje ubežati .
Pravijo, da je strah votel - okrog ga pa nič ni. Res?
Saj ne, da bi rad težil o politiki, a kar se dogaja zadnje
čase je pa res smešno.
Od lažnih navedb, da Borut Pahor poseduje nov BMW X6 -
pa do najnovejših težav z oklepniki 8×8. Gledal sem intervju
na vest.si, kjer kardinal Franc Rode, ki ga jaz osebno ne maram
preveč (na tem posnetku pa se mi res dopade z izgovorjenim),
razlaga: kako se Slovenci preveč ukvarjamo z mini
incidenti. In res je! Zakaj pa bi celo Slovenijo zanimala novica
o padanju protipožarnega ometa v predoru Šentvid - Koseze?
Že več kot mesec dni se poročila začnejo na tak način:
Predor Šentvid - Koseze ponovno zaprt. Zakaj se raje ne
posvetimo pomembnejšim stvarem v svojem, mnogokrat
prekratkem življenju?
Novinarji naj raje posnamejo reveže, ki se prebijajo iz dneva
v dan in poskušajo preživeti lakoto in bedo. Teh je po
statističnih podatkih - briga me, če so levi ali desni - kar
200.000 kar je zastrašujoče. Koliko ljudi bi lahko za vsaj mesec
dni dobivalo višjo finančno podporo, če bi možakarji v vladi in
parlamentu nehali kazati s prstom eden na drugega ter ga
obtoževati vsega hudega, kar se dogaja v naši majhni deželici
pod Alpami?
Bolje bi bilo, če bi prej izkoreninili revščino kot pa nekaj
tajkunov, ki jih bo slej ko prej zadel infarkt in z njimi ne bo
več težav. Celo posebno policijo bi ustanovili, da bi
nas - uboge državljane - zaščitila pred tajkuni. Zvečer si ne
upam iz hiše, saj se bojim, da bi mi škodoval kak tajkun, ki
bi nenapovedano skočil izza vogala.
Še dobro, da je policija očistila ulice pretepačev, roparjev in
preprodajalcev mamil, ki nas zdaj ne ogrožajo več. Zdaj nas
ogrožajo starostniki, ki bi že zdavnaj morali v pokoj, a za
zabavo oškodujejo državo za nekaj milijonov - ali še bolje
milijard - evrov. Ne razumem zakaj se sploh lotijo podpisa
pogodbe če že v naprej vedo, da jih bodo “nategnili” kot že
tolikokrat poprej? Iz napak se učimo, pravijo. Po katastrofalno
zaključenih gradbenih projektih pa se slovenska javnost ne
nauči ničesar koristnega. Le čakajo, da jih spet kdo prinese okoli,
da bodo lahko nato s prstom kazali nanj češ:
Njega zaprite, ker sem podpisal pogodbo, ki je oškodovala
davkoplačevalce!
Naj se sliši še tako grozno. Sam bi dal gospodu Zidarju
priznanje za večkratno oškodovanje državljanov brez,
da bi ga doletele sankcije! Zdi se mi, da si zasluži pokal,
priznanje ali pa vsaj pohvalo za uspeh, ki ga je “zakrivil”
v mnogih letih brezglavega trošenja denarja naših
“vrhovnih vodij”.
Sicer pa so novinarji potrebovali neko zgodbo, da jim ni
bilo dolgčas, saj je kriminal, ki fizično in ne finančno škoduje
ljudem popolnoma nezanimiv zanje.
Opazil sem tudi, da je zadnje čase manj afer kot bi jih bilo,
če novinar Vladimir Vodušek ne bi bil na dopustu. Mogoče pa
išče Mladića, kdo ve?
Zanimiv je bil tudi sprejem Kozmusa, dobitnika zlate medalje na
olimpijskih igrah v Pekingu. SDS z Janezem Janšo na čelu je
očitno gluh na žvižge in kritike iz publike. Takole sliši govor
predsednika stranke SDS njihova kamera:
In tako sliši njegov govor vestna kamera (posnetek: vest.si):
Sicer pa večina novinarjev dobro opravlja svoje delo in opozarja tudi
o prepadu v sami današnji družbi. Čudno je le, da javnost te stvari
ne zanimajo ali pa se bojijo resnice, da smo spet drug drugemu volk
in ne človek - kot bi morali biti!
Nekateri me sprašujejo; kaj za vraga je z mano narobe,
da sem tako zelo pozitivno razpoložen.
Sprašujejo se od kod pobiram vse svoje šale, ki so
produkt moje dobre volje.
Sedaj vam razkrivam svojo skrivnost. Občasno sem
na heliju. Zakaj ravno na tem plinu? Izključno zato,
ker je plin za kurjavo predrag, da bi ga vdihoval.
Glasbena scena je polna skupin, ki s svojimi skladbami ciljajo
predvsem na mlade. Najstnice in tudi najstnike, ki si še vedno
iščejo svoje vzornike. Vsi si želijo nek občutek pripadnosti in
ponavadi ga najlažje pridobimo s poslušanjem enake glasbe, zvrsti
ali skupine, ki je všeč večini. Kot neke ovčke stopamo po stopinjah
drugih, ki jim je uspelo. Želimo si postati tako uspešni kot oni.
Hodimo in sledimo nekomu, ki ga ne poznamo in sčasoma se
zavemo, da s tem delamo neumnost. Zakaj bi oponašal nekoga
samo zato, ker se ti ‘dopade’ njegova glasba? Zakaj bi ob novici,
ki verjetno sploh ni resnična - organiziral protestni shod, da bi svoje
ljubljene vzornike obdržal skupaj? Mar se nihče ne zaveda tega, da
njihove vzornike večinoma ne zanima, če vam zlomijo vaše oboževalsko
srce s tem, da se razidejo.
Vedno je vmes samo denar! Vzemimo za primer skupino RBD, ki bo
v mesecu septembru kar trikrat nastopila v hali Tivoli.
Mnoge oboževalke in (redkejši) oboževalci so v skrbeh; ali bo njihova
naj skupina nastopila v Ljubljani, ali se bo prej v spremstvu solz premnogih
najstnikov razšla?!
Kdo pri zdravi pameti bi zavrnil tako dobro priložnost kot jo ima skupina
RBD? Komu je še uspelo privabiti toliko gledalcev v Tivolsko dvorano in
to na tri koncerte, ki so večinoma popolnoma razprodani? Še Olimpiji
ne gre tako dobro, čeprav bi bilo včasih lepo, da bi bila dvorana nabito
polna z navijači! Res ne razumem zakaj bi kdorkoli zavrnil tako “lahek denar”?
V dveh dneh petja se bodo njihove - in še pomembneje - denarnice
založb in manegerjev kar dobro zapolnile.
Verjetno pa le niso tako neumni? Mogoče so le tako pametni, da so sprožili
to novico in tako dobili zastonj reklamo. Mediji jih tako zastonj oglašujejo
in oni privarčujejo denar za oglase. Pametno, kajne?
No, tudi “množica” oboževalk in približno pet oboževalcev so danes
protestirali v Ljubljani proti razpadu priljubljene skupine. Takole so
poročali mediji:
Pa dovolj o skupini RBD, ker se močno bojim horde najstnic, ki me lahko
poteptajo!
Tudi skupina Nemcev - Tokio Hotel - je pripravljala koncert v Tivoliju.
“Žal” je ta propadel, saj je pevec Bill poškodoval svoje glasilke, ali nekaj
takega. Tudi sam, priznam, občasno poslušam njihovo glasbo. Zakaj?
Ker so mi nekatere, v bistvu dve, skladbi všeč. A zato še vseeno ne bi
protestiral, če bi se TH, kot jih nekateri imenujejo, razšli. Bolje jih je
poslušat kot gledat, verjemite.
So pač ena izmed glasbenih skupin, ki jim od časa do časa prisluhnem in
ne bi mi bilo tako hudo, če bi bila na moji ‘playlisti’ ena skupina manj.
Mogoče bi me prizadelo, če bi razpadla skupina imitatorjev Saša Hribarja,
ki se v petek zjutraj na nacionalnem radiu norčujejo iz vsega in vseh:
Počitnice na morju so iz leta v leto krajše. Vsaj tako
se mi zdi, ko deset dni mine s svetlobno hitrostjo.
Poleg plaže in vode se mi je zelo dopadel hrib na katerega
sem se od časa do časa povzpel v hitrem tempu-tek je koristil
meni in želvam, ki so v počasnem koraku potovale čez cesto.
Seveda sem dovolj dober po srcu, da sem jih rešil neke Avstrijke
s težko nogo. Tako sem zvečer med tekom poslušal - kdaj se bo
sonce potopilo v morje in ugasnilo.
Lokacija na kateri sem se nahajal je bila Ribnica. Smešno se sliši,
kajne? Ta Ribnica se ne nahaja v Sloveniji, ampak je le streljaj - in
nekaj min - stran od Zadra.
Vsako leto sem tudi manj v vodi. Celodnevno namakanje me ne mika
več. Le skok v vodo tu in tam - pa takoj ven na suho.
Za branje na plaži nikakor nisem našel pravega in udobnega položaja.
To mi je šlo močno na živce, saj se je najlažje zavarovati pred škodljivimi
žarki tako, da se namestiš v senco in bereš.
@Maša; je želela priporočilo za dobro knjigo. Priporočam knjigo Imperator: Polje mečev; pisatelja Conna Igguldena.
Tudi knjiga: Foucaultovo nihalo, ki jo je napisal Umberto Eco ni slaba.
Jaz sem v knjigi našel smučarsko karto za neko smučišče na avstrijskem
in križevo trojko - tako, da sem lahko spretno goljufal pri remiju, hehe.
Bliža se setember in zdi se mi, da si bom velikokrat zaželel kraja kjer:
Film Hit poletja sem zamudil, ko se je predvajal na televiziji.
Zato sem se poslužil raznih (piratskih) zalivov in strani, da
sem ga pretočil na računalnik.
Ker pa pred tem še nisem testiral predvajalnika filmov na
PSP-ju je bila to idealna priložnost. Film se je vrtel lepo, a
sem se že po desetih minutah rekel, da bolj depresivnega filma
kot je ta še nisem videl.
Vseeno sem vztrajal in pogledal film do polovico - potem pa se mi
je končno posvetilo. Film, ki ga gledam že debelo uro je šele na svoji
trideseti minuti predvajanja! Ugotovil sem, da se predvaja s polovično
hitrostjo. In glej jo čarovnijo - nastavil sem pravo hitrost predvajanja in
film je postal lepši, boljši in veliko lažje gledljiv, kot prej.
Takole pa zgleda PlayStation Portable med delovanjem/predvajanjem:
Jupi! Spet se odpravljam na morje. Tokrat s kupom knjig,
ki za čuda niso povezane s taborišči . Glede bloga - nisem
ne vem kako priden - odkar sem se vrnil iz sončne Italije.
Vmes sem bil še malo prehlajen. Verjetno zato, ker mi je
“nekdo” še pred odhodom zaželel, da bi čim prej zbolel.
No, do danes sem se lepo pozdravil in že sem pripravljen
na nor zaključek poletja.
Srečno naključje, da trenutno doma nimam spalne vreče in
tako nisem uspel oditi na morje z ‘neko’ družbo; me je rešilo,
saj je ob obali včeraj tako pihalo, da so šotori leteli po zraku.
Pri teku napredujem. Pred mano bo kmalu prva preizkušnja: maraton Ptuj. Poizkusil se bom v 7 kilometrski razdalji, saj
se ne želim izdati konkurenci . Upam le, da se mi bo izšlo,
kajti enkrat v začetku septembra imamo v Bohinju spoznavni
tabor z novimi sošolci in sošolkami ter profesorji gimnazije
Šentvid.
Zdaj se bom pa za 10 dni odklopil od sodobnih komunikacij.
No, mobilni telefon bo še vedno potoval z mano, a računalnik
pa čeprav je prenosen - ostane doma.
Vi me kar pokličite na telefon, če me potrebujete. V večernih
urah, seveda. Itak si stroške klica delimo na pol.
Včeraj zvečer sem si zaželel omleto in ker sem slučajno
opazil tudi šampinjone sem si pripravil Omleto s šampinjoni.
Poskusil sem podoben način priprave kot znani blogerski
kuharski čarovnik Franci. Le še sir sem dodal, da sem malo
dopolnil okus. Recepta vam ne upam izdati, saj je to skrivnost - lahko pa prilepim par slikic.
(Mogoče se pa Franci odloči posneti način priprave. Pustimo se
presenetiti.)
.
0%
- lahko pa prilepim par slikic.
Loading ...