Michael Jackson – Earth Song

Sicer ni eden izmed mojih ljubih glasbenikov, a ta skladba mi gre težko iz glave.

Ljudje so prijazni do sebe in drugih.
V slovarju sem iskal pomen besede vojna.
Nisem ga našel. Ta beseda ne obstoja.
Še sreča, da sem srečen.
Ljubezen je lepša od teorije lepega.
Stoj, kaj ni vse nekoliko nesmiselno?
Ah, važno je le, da ni brezposelnosti!
Nikoli ne lažem. Niti sebi, niti drugim.
Ljubim jo, ljubim jih, ljubim vas; besede.
Ste edina stvar, ki ne uide. Ciničnost,
sarkazem, bizarnost, ki mi jo pomagate
izraziti.
Pa vendar, le kdo bi si želel celo življenje
filozofirat o nesmislu smiselnosti smisla?
Jaz? Ne vem. Ne vem, ničesar ne vem, a
vse poznam.
Vse vas poznam! Vem kje se vas navije.
Poznam vašo ceno. Poznam vašo šibkost.
Ne opravičujte svojega obstoja, ker
opravičila ne boste našli.
Pa vendar me ne boste upoštevali.
Zakaj le, ko ste pa že od samega samostvarjenja
nagnjeni k uničenju samega sebe?
Ste nič, vseeno nekaj, a le nič in hkrati vse, ker
v nič ni drugega.
Živim v lastni, čudni, paradoksalni utopiji.
Kot duh, ki ne ve, da je mrtev.
Da mu ostane le um, misli, utopična genialnost.

Posted by Wordmobi

Tale zadeva se vztrajno linka (vir: klik!) , pa jo bom še jaz, ker mi je všeč:

Nekoč je bil otok, na katerem so živela vsa čustva: Sreča, Žalost, Znanje in še mnogo drugih, vključno z Ljubeznijo.
Nekega dne je bilo čustvom sporočeno, da se bo otok potopil, tako so vsa pripravila svoje čolne in odšla, razen Ljubezni. Ljubezen je bila edina, ki je ostala. Ljubezen je hotela vztrajati do zadnjega trenutka.
Ko se je otok že skoraj potopil, se je Ljubezen odločila prositi za pomoč. Mimo je prišlo Izobilje v veliki ladji.
Ljubezen je rekla: »Izobilje, me vzameš s sabo?« Izobilje je odgovorilo: »Ne morem. V mojem čolnu je veliko zlata in srebra. Tukaj ni prostora zate.«
Ljubezen se je odločila, da povpraša Puhlost, ki je šla ravno mimo v prelepem čolnu.
»Puhlost, prosim pomagaj mi.«
»Jaz ti ne morem pomagati, Ljubezen. Vsa si mokra in lahko uničiš moj lepi čoln«, je odgovorila Puhlost.
Žalost je bila blizu, zato je Ljubezen tudi njo prosila za pomoč. »Žalost, naj grem s tabo.«
»Oh, Ljubezen, tako sem žalostna, rada bi bila sama.«
Mimo je prišla tudi Sreča, ki pa je bila tako srečna, da ni niti slišala, kako jo Ljubezen kliče.
Kar naenkrat pa je bilo slišati glas: »Pridi, Ljubezen, lahko greš z mano.« Bil je starec.
Ljubezen se je počutila tako blaženo in srečno, da je starca pozabila povprašati po imenu.
Ko sta prispela na kopno, je starec odšel svojo pot.
Ko je Ljubezen spoznala, kako hvaležna je lahko starcu, je vprašala Znanje, še enega starca: »Kdo mi je pomagal?«
»To je bil Čas«, je odgovorilo Znanje.
»Čas?« je rekla Ljubezen. »Toda, zakaj mi je pomagal ravno Čas?«
Znanje se je modro nasmehnilo in reklo: »Ker samo Čas lahko razume, kako velika je Ljubezen.«

Big Foot Mama – Ona Je Samo Za Mene

P.S.: 14.5. se obeta koncert v Križankah.

Danes si boljša.
Temnejša. Čutnejša.
Privlači me vsak ovoj drhteče črnine.
Aprilska. Nekoliko zbegana.
Nič kaj prida točna. Mokra. Vlažna.
Čudovito antično dišeče naoljena.

Spreminjaš se. Vedno daljša si.
Vedno bolje in globje te doživljam.
Duša se prilepila je nate. Jočem.
Preveč dobro te poznam.
Bila si zraven, povsod. Vedno.
Od začetka do konca.

Poznam te. Kot najljubšo moško igračo.
Sanjam te. Vidim te v mislih. Povsod naokoli.
Zabodla si me. Globoko.
Globje kot jaz lahko čutim. Dlje kot lahko vidim.
Berem te kot odprto knjigo, a ti se počasi zapiraš.
Namerno ti ne uspeva. Jočeš.
Vlaga uničuje preteklost. Najine liste.
Tvoje liste papirja spreminja v smeti tujca.

Opazujem te. Redno. Vsak tvoj odtenek me zaznamuje. Globoko. Nad mano se trudiš postati luč ponoči. Pod mano izginjaš. Bežiš.
Ne veš čemu? Jaz vem. Drugi te uničujejo.
Drugi te postavljajo v središče žarometov, a hkrati ne vedo zate.

V daljavi vedno vidim luč. Kaže mi tvojo pravo podobo. Razkrije mi to, kar si želiš skriti.
Nočem verjeti temu kar vidim. Ne maram te resnice. Sovražim jo. A hkrati jo ljubim. Resnico, ki te razkrije in pogubi obenem.

Tema si. Vsak dan drugačna. Vsakič te na novo spoznam. Si nič. Ni te, če si nekaj. Nič si, če ni ničesar. Tema. Moje naravno okolje. Občutek varnosti, tišina in šepet sladkih, temnih odtenkov, ki jih zaznavam le z očmi. Vem, da te bom izgubil. Še nekaj ur. Še nekaj strastnih trenutkov v katerih se lahko sprostim. A tolaži me misel, da se kmalu srečava. Takrat, ko vse odide.
Takrat boš končno spet z mano, ti, tema.

Posted by Wordmobi

Kdo si?
Kdo, da mi boš ugovarjal?
Bog?
Hudič?
Glas v moji glavi?

Kdo si?
Predstavi se lažnivi anonimnež!
Nimaš imena?
Si izgubil dostojanstvo?
Nihče, nihče te ne posluša!
Se poslušaš ti?

Kdo si?
Še čistilko, ki je morala pospravit tebe to zanima.
Ne zanimaš je ti.
Zanima jo številka!
Tako kot tisto javno uslužbenko včeraj,
ko si želel le državljanstvo.
Tudi zanjo si bil le številka!

Kdo si?
Te je strah?
Strah boli!
Še posebej ta, ki grozi, da pozabil bi.
Ime?
Priimek?
Ne, številka me zanima!

Kdo si?
Tvoj EMŠO.
Datum rojstva ter rok trajanja.
Trajanje ni trajno.
Tvoje se je izteklo, včeraj.

Kdo si?
Saj ni važno.
Zdaj si že predaleč.
Vprašam te raje to kar je pomembno:
Kdo boš?

Posted by Wordmobi

Meso! Že cedijo se mi sline.
V slast, nebeški bo ta zrezek bil mi.
Še v trgovini koj zavoham ga,
a oči iščoče ga ne ljubijo.
Poznam primatski svoj nagon.
Truplo, znan je zmage vonj.

Kislina draži mi jeziček.
Oster! Kot britev podalpska.
Za ovratnikom straši prtiček.
Od poprej je že krvav.

Kri. Jo ljubim!
Kaj je ne bi?
Iz zvestobe je ne izpljunim.
Del mene bo in je!

Spet mi zadiši klobasa.
Nos pozna ta vonj!
Boža moje misli, je še le vprašanje časa;
Kdaj bom vstal in stekel ponj!

Vidim kos mesa.
Na krožniku se mi baha.
Ve še pred menoj,
da zame to ne bo izgubljen boj.

Upor! Ko zdrznem se in prebudim,
začutim, joj, saj jaz grešim!
Preklet bodi vonj omamni.

Smrt me vara kot ubogega pastirčka bog!
Vzljubil sem njen vonj,
vonj po smrti, ne ljubezni.
Smilim svoji se streznitvi.
Skoraj “žrl” nevarne bi bolezni.

Umor, uboj, smrt, konec, piknik.
Sopomenke v moji mori.
Kaj težijo misli mi, ki težko jih dešifriram?

Nič! Danes ne bom. Danes ne!
Žale lep so del Ljubljane bele.
Plečnik res, vdelal svoje si srce.
Le vonj me nič ne moti.
Aha, zdaj imajo filtre.
Vonj marjetic je pregnal prijazno smrt,
ki mi včasih je servirala trupla.
Kar na pladnju. S pomfritom in dekoracijo.
Le čakam jih. Čakam, da odtrobijo tišno na trobila.

Najraje obedujem ob taki glasbeni spremljavi.
Počasi! Postojte. Ta srd dogaja se le v moji glavi.

Posted by Wordmobi

Štrik na verandi je postal moderen
Bi si še kak otrok zaril nož v trebuh?
Vse zaradi ljubezni!
Ko bi le znali zvezati pravi vozel
Dežuje bolj agresivno kot mediji opevajo recesijo
Nasilje je naučeno vedenje!
Kdo bo ustavil vrteče se kolo nesreče
Si upaš ti, mali bizgec, ponižan, živeč kot zadnja smet na tem planetu?
Ni ga plafona, ki bi ga človeštvo ne doseglo!
Jeza je le izgovor za strah pred padajočimi pestmi
Tema nam vsem megli razum!
0 še nikoli ni bilo neskončno
Vse pa je vedno bilo 0
Kdo si upa zatreti upor misli svobodnjaka?
Intelektualec je le beseda za nekoga, ki ne posluša in se upira drugim mislim
15 let je nad mano
27 dni držim in skrivam pod sabo
Starost pije na zdravje smrti
Jaz pijem na zdravje svojemu duhu
Alkohol je ničkolikokrat rešil ljudi
Revolucija = alkohol
Komunizem je očedil evropo
Bog nam je v zahvalo namenil kapitaliste
Svetost so le rdeče številke,
krvavi ljudje so neopazna stalnica!
Trava nas bo rešila težav
Težava smo mi!
Ni je misli, ki bi ubila misel
Vse besede so nesmisel!

Posted by Wordmobi

Verjetno ste v otroštvu gledali risanke?
Vse so se vam zdele tako zelo zabavne. Celo tiste najbolj čudne, temačne ter nerazumljive.
Zanima me; kaj vam predstavljata naslednji dve sliki, ki sta zajeti med prav posebnim elementom vsake uspešne risanke?

Čez nekaj noči pa vam predstavim razlog za to kratko objavo. Vaše misli ob pogledu na ti sliki bodo namreč potrdile mojo teorijo.

Se nadaljuje…

Če ste vsaj enkrat v kratkem času vklopili vaš televizijski sprejemnik in si ogledali kak reklamni blok; ni vrag, da ne bi opazili oglasa, ki ga je za Simobil pripravila Luna.

Predstavlja dve plati življenja. Sprva so predstavili vsako plat posebej, a nato je bil čas, da se zgodbi nekako združita, saj – kot morda veste – dolg oglas pomeni več denarja. To pa ni ravno zaželena ideja v času namišljene gospodarske krize. Kakorkoli. Pričakovali bi, da se človek sprva osredotoči na samo zgodbo in šele nato začuti glasbeno podlago, a le-ta je hote ali nehote postala jedro celotne tv kampanje.

Gre za skladbo, ki nosi ime: Wire to Wire. Izvaja pa jo Razorlight. Ker sem želel preveriti vpliv same skladbe na popularnost oglasa; sem izkoristil socialno mrežo Facebook ter tako v že nekaj trenutkih pridobil željen in predviden rezultat. V vrstico stanja sem vpisal delček besedila, a ne sam začetek, saj bi bilo to preočitno. No, vsaj tako sem mislil.

To dokazuje, da so skladbe, ki jih oglaševalci izberejo za ozadje nekega oglasa izjemno pomembne, saj pripomorejo k prepoznavnosti izdelka oziroma storitve, ki jo oglašujejo.
Očitno je že Mobitelova reklama za Itak Džabest pokazatelj; kako nujo predstavlja izbor glasbene podlage. Prav njihova reklama, snemana v Mariboru je bila dovolj udarna prav zaradi glasbe. Pa čeprav morda snovalci oglasa niso želeli tega.

Sam menim, da so lahko oglasi posneti po tem kopitu vedno uspešni. Sprašujem pa se, če je taka zadeva marketinško dovolj uspešna, saj se je verjetno večina gledalcev še pred samo predstavitvijo oziroma razkritjem opevanega izdelka ali storitve vprašala; za katero skladbo gre. In prav mogoče bi bilo, da nekdo pokliče na informacije enega izmed omenjenih mobilnih operaterjev ter se zanima le za naslov uporabljenih avdio izdelkov.

To meni predstavlja bojazen, da bi gledalca še preden bi mu povedali želeno; odvrnili od cilja, ki si ga zastavimo.

Tudi Mobitelovo reklamo smo si prav dobro zapomnili in to ravno po pesmi: That’s not my name, ki jo izvaja The Ting Tings. Morda nas je nekatere zmotila neka čudna jugo-slovenska izpeljanka za; poceni in dobro, ali kako bi to sploh lahko prevedli v materni jezik? Večine ta zadeva ni toliko zmotila, saj ne verjamem, da se prav vsi radi ukvarjajo z jezikom ter jih pačenje materinščine v oglaševanju moti.

No, mene pa tovrstno vsiljevanje pomešanih tujk ni preveč po godu, saj se mi zdi napačno, da naš ljubi jezik izgublja boj tudi na tem področju življenja. Na žalost je miselnost in tudi resničnost taka, da boš mlade pridobil s tem, ko jim boš ponudil komplet tujk ter jim jih nevede vcepil v glavo kot besede, ki so jih že od rojstva poznali – še pred besedama; ata in mama!

Več slovenščine torej. Za kaj s(m)o se pa borili očetje in matere v prejšnjem stoletju?!