3

Moje razmišljanje o domovini

V šoli so nam naročil naj napišemo nekaj o svoji domovini.
To je moj izdelek pri katerem sem večinoma nakladal…
Pa kar sami ocenite:

Nisem velik patriot. Vendar če se ozrem nazaj v slovensko zgodovino,
ko so osvoboditelji slovenske dežele prepevali pesmi, ki so jih spodbujale
k borbi za pravdo in svobodo slovenskega naroda; ugotovim, da sem tudi
sam na nek način dolžan spoštovati svojo domovino. Ker v njej živim in
sem svoboden.

In to po zaslugi zavednih Slovencev, ki so našo skupno
domovino osvobodili izpod terorja različnih narodov. Kateri so si nas želeli
podrediti in nas narediti za hlapce. Tako smo kot hlapčevski narod počasi
vendar vztrajno postavili prve temelje demokracije, na katerih še vedno
temeljijo ustave mnogih politično in gospodarsko močnih držav.
Naša prizadevanja za svobodo so opazna skozi vso slovensko ter tudi
svetovno zgodovino. Kot Slovani smo prvič skupaj zaživeli kot Karantanci
in to v demokraciji, ki je spoštovala preprostega človeka in njegovo voljo.

Nato so nas skozi zgodovino spremljale mnoge bitke v katerih so nameravali
Slovence ločiti in prevzgojiti v Avstrijce, Nemce, Madžare in Italijane.
Vendar jim to zaradi nekaj zavednih domoljubov ni uspelo.
Tako je Primož Trubar leta 1550 »prebil« led ter popeljal slovensko besedo
v svet z delom Abecednik in Katekizem. Za njim se je začela prebujati narodna zavest
in množično so se pričele izdajati knjige, slovnice in tudi že prvi časopisi.

Sledila so dela mnogih, še sedaj zelo priznanih avtorjev, ki so si pod tujo oblastjo drznili pisati slovensko.
Tako smo Slovenci razvijali svoje domoljubje in pripadnost svoji pokrajini.
Tudi svetovni vojni nas nista ustavili pri tem, da nebi pisali in objavljali še naprej.
Celo stroga prepoved slovenske besede na primorskem med drugo
svetovno vojno, ni ustavila učenjakov in vseh zavednih ljudi da nebi na skrivaj
izdajali časopisov in trosili propagandnih lističev. In tako je narodna zavest in
prepričanje v uspeh Slovence leta 1991 pripeljala do odcepitve od takratne SFRJ in
ustanovitve dolgo pričakovane Republike Slovenije. Nemalo po tem dogodku,
če sem natančen dve leti po tem sem na svet »privekal« jaz.

Majhen, drobcen sad borbe za narodno samostojnost. Dolgo se nisem zavedal v kako majhni, vendar kulturno zelo
raznoliki državi živim. Sedaj vem, da Slovenije nebi zamenjal za nobeno obljubljeno
deželo tam čez lužo. Kajti tukaj je moj dom, moja domovina in tukaj se je začelo
moje življenje. Samo bedak bi zapustil ta raj na zemlji, kajti nikjer na svetu ne
obstaja tako lepa in majhna dežela, ki hkrati ponuja več kot tujina. Nudi mi prelep
gorski svet, katerega bi z veseljem prehodil po dolgem in počez pa še vedno se ga
nebi naveličal. Imamo tudi morje, čeprav majhno, vendar napoljeno z upi, ki so jih
imeli »očetje« domovine ob njenem nastanku.

Slovenska »gruda« je prepojena s krvjo,
ki so jo za njen obstoj prelili naši rojaki in na nas je, da nadaljujemo njihova prizadevanja
ter še izboljšamo način našega življenja, kajti imamo znanja in izkušnje, ki so nam jih
predali predniki. Spomnim se, ko sem nazadnje potoval po stari celini. Že po nekaj dneh
sem ugotovil, da pogrešam jutranji pogled na s soncem obsijane kamniške alpe, ki se
bohotijo v vsej svoji lepoti in poskušajo doseči oblake v jutranji zarji. Nikjer na svetu
ne doživiš tako lepega pogleda kot z očaka Triglava, ki z vso svojo veličino bedi nad nami
Slovenci ter nam vliva upanje v nove in boljše dneve, kot je to počel že vse svoje čase.
Ko se po izletih vrnem nazaj v lepo belo Ljubljano se zavem, da se je tu vse skupaj začelo.

Od grajskega hriba na katerem kraljuje ljubljanski grad je mogoče opazovati vso Slovenijo.
Na vzhodu je moč spremljati marljivost Prekmurcev, ki drobijo žito v moko na reki Muri.
Na zahodu se poleg morja po luknjasti pokrajini vije tudi Soča, bistra hči planin.
Ena najlepših če ne celo najlepša reka na svetu. Na jugo, se v ritmu ljudskih tonov
vrtijo v belo narodno nošo oblečeni Belokranjci. Na severu pa prav tako, v raznobarvnih
narodnih nošah poplesavajo Gorenjci, ki vstajajo ob jutranjem svitu izza gora in zaspijo ob zvoku,
ko se sonce »potopi« v morje. S težkim srcem se odpravim na potovanje v tujino, ker se
zavedam da tam ni takih lepot kot doma. Vesel sem, da živim v tako kulturno prepojeni
državi, ki je nebi zamenjal za nič na svetu. To je moj dom; to je moja dežela in to je
moje življenje, ki mi ga polepša ta dežela, ko se mi razodene v vseh svojih čarih.

  • Share/Bookmark
0

Poslušam…

Siddharta & Dan D – Male roke/Voda

[youtube width="425" height="335"]http://www.youtube.com/watch?v=iehfRQfZpkI[/youtube]

Od kod so te male roke ki jih ne poznam
Zakaj vse zle besede nastale so tam
Izbrisano vse na silo
ostaja le tisti vir
Priznavajo le pribito kar nudi jim papir….

In pusti naj te nosi voda, ….aagaaa…
Para para para parararara…….
….aaagaaa……(2x)

Bolečino pijemo
Skozi dno se vidi svet
Lepota je skrita v nas
Vse navidezno je laž
Sijaj in beda, drek zlato
V žepih ni to kar imaš
Pripada ti le to
Kar na srečo zaigraš…mmm…zaigraj

Zdaj ne vidi se vrhov za nas
vedno bolj oddaljen je svet
Ni besed ki bi stopile moč
ta pogled izda vse te lepote

A ne vemo, kaj je to
ko izginjajo napake
In vse ostalo…

Zdaj ne vidi se vrhov za nas…
…Pusti …. naj te nosi voda…..
Zdaj ne vidi se vrhov za nas….
…Pusti …. naj te nosi voda
Zdaj ne vidi se vrhov za nas….
…Streljaj ravno v oči…..
…Streljaj ravno v oči…..
…Zdaaaaaaaaj….
…Pusti…
…naj te nosi vodaaa…..

  • Share/Bookmark
0

Rek tedna

“Če dovolj dolgo sediš ob reki, bodo po njej slej ko prej mimo tebe priplavala trupla vseh tvojih sovražnikov…”

  • Share/Bookmark
0

Smučarija

Smučarska sezona se je že začela. Čeprav skoraj brez snega
so smučišča polna smučarjev, bordarjev in kamikaz  ((tisti, ki se požene naravnost po hribu brez zavijanja)) …

Danes sem svoja kolena obrabljal na Rogli. Bilo je prijetno
toplo in sonce je pripekalo, ko sem jaz po dolgem poležavanju
doma in kolesarjenju po cestah končno spet nataknil smuči.

DSC00354 
Sicer pa slika pove tisoč besed…

Za prvič to sezono mi je šlo kar dobro. "Ubrisal" sem samo
dvakrat pa še to zaradi slabo pritrjene smučke. Dobil sem
par komentarjev, da izgledam kot sneženi mož, vendar se
je sneg zaradi sonca hitro stopil.

DSC00355

Vožnja s sidri, štirisedežnicami,
krogci…Je res dolgočasna.

Vmes sem si vzel čas, da pritisnem
eno fotko samega sebe.

Bolečina v kolenih je popustila po
približno eni uri smuke. Tako da
večjih težav nisem imel.

Jih imam pa na žalost sedaj. Niti sanja se mi ne kako se
bom jutri odpravil v šolo peš oziroma z avtobusom.
Hja…smučanje je težko kategorni šport, ki ti po dnevu
smuke pokloni dolg spanec…ki ga nažalost prekine budilka.

  • Share/Bookmark
0

Poslušam…

Siddharta – Črnobelo

[youtube width="425" height="335"]http://www.youtube.com/watch?v=bfLgxkmi2Vw[/youtube]

Le temna senca mimo vozi.
Le skrit obraz zvoni, ko mene ni.
Noben ne ve, kam on zahaja.
Noben ne ve, s čim jo zavaja.

A jaz si govorim:”ne vidim smrti,”
a kaj, ko mi obenem z roke lije kri.
Saj vem, da se prasici jebe zame,
a ne vem, kaj naj naredim, da bom videl belo le?

Neznan obraz visi na steni.
Plavi lasje, ki niso njeni.
Naj eden hitro me zagrabi.
Naj eden črno ven izvabi.

A jaz si govorim:”ne vidim smrti,”
a kaj, ko mi obenem z roke lije kri.
Saj vem, da se prasici jebe zame,
a ne vem, kaj naj naredim, da bom videl belo le?

Vzamem belo ….. na steno,
pristavim les, okvir, čisto ob njej.
Krivijo ….. se roke na njem,
v črnino zre, zre…
….. pribijem mu dlan v tla
kreten sam si kriv, zdaj vidiš kdo jebat zna,
naj svet odpre oči mi takoj, ko bodo dnevi zame svetli…

A jaz si govorim:”ne vidim smrti,”
a kaj, ko mi obenem z roke lije kri.
Saj vem, da se prasici jebe zame,
a ne vem, kaj naj naredim, da bom videl belo le?

  • Share/Bookmark
0

Prva vožnja

Danes sem se odpravil na prvo vožnjo s kolesom.

Nad kolesom sem navdušen. Na način prestavljanja
se moram še navadit. Prav tako je s pedali. Način
pritrjevanja čevljev na pedala (S Lock) mi je precej
tuj.

Po testnih kratkih petnajstih kilometrih vožnje me
je že začelo zebsti. Tako da sem se kar hitro vrnil
nazaj domov.

DSC00348

Še ena slikca pred čistilno napravo ljubljansko:

DSC00351

P.S. na temle "klancu" sem skoraj odletel, ker sem se šele učil
kako se odpne čevlje :) .

  • Share/Bookmark
0

Poneumljanje naroda

Danes sem vstal zelo zgodaj (vsaj zame). Po običajnih jutranjih
opravilih sem malo prestavljal med programi na televiziji. Nakar se
ustavim na Pop-tv-ju in vidim kakšne neumnosti predvajajo otrokom
v soboto zjutraj. SiOL-iv vmesnik mi pove, da se animirana risanka
imenuje Bratz. Wtf? Še pred kratkim so predvajali gaslilca Samota in
njegove dogodivščine. Sedaj pa so raje preklopili na anoreksične
barbike, ki se borijo za prvo mesto na lepotnih tekmovanjih in
nekakšnih avdicijah.

Ujel sem prizor, kjer se je nek fant preoblekel v žensko zato, da bi
osvojil "lepo" brazilsko manekenko. Na kocu so ga odkrili vendar mu
njegova izvoljenka ni prav nič zamerila. Samo rekla je da se mora
čez teden dni odpraviti nazaj v rodno Brazilijo, kjer bo potekalo
drugo lepotno tekmovanje.

Kaj se bodo sedaj gledalci; sepravi otroci naučili iz tega? Da nisi lep
če se ne šminkaš in namažeš s kilo pudra? Če ne kupuješ dragih oblek
in vsak dan nove čevlje nisi več človek?

Potem pa se sprašujemo/jo: zakaj so pa naši otroci anoreksični?
Zakaj se "režejo"? Kaj zakaj. Zato ker gledajo risanke in filme
narejene v ameriki. Me prav zanima kakšna bo Slovenija in vsa
Evropa čez desetletje, gledanja teh skrajno butastih in neumnih
tv šovov, risank, filmov…

Bodo vi tako "zabiti" in glupi kot noč, kakor so sedaj američani?
Upam da ne, saj bo potem vse šlo…saj veste kam.

V dobro naroda, narodne zavseti in zdrave pameti vas prosim, da
otroci ne gledate teh traparij na televiziji. Raje si privoščite nekaj
ur več okrepčilnega spanca, kot si ga naprimer jaz.

  • Share/Bookmark
0

Poslušam…

Leteči odred – Sanjao sam moju ružicu

[youtube width="425" height="335"]http://www.youtube.com/watch?v=aFtoAuoIMlQ&feature=related[/youtube]

  • Share/Bookmark
0

Samocenzuriran

Sem v večini objav kjer nekam potujem. Niti na kraj pameti
mi ne pride, da bi vsepovprek objavljal imena prijateljev,
znancev in sorodnikov. Imam pravico objaviti svoje ime in
priimek, vendar objavljanje imen ostalih je že druga pesem.

Vendar bi rad omenil še druge plati cenzure. Ko so pred kratkim
na nekem blogerskem portalu zbrisali objavo, ki je bila kritična
do države. Bloger je po dogotku izbrisal svoj blog in se preselil na
svoj strežnik. Njegovo objavo sem prebral in zdela se mi je čisto
normalna; no normalna kot Jelinčičevo blatenje vlade, hrvatov…
Vendar vseeno utemeljena kritika, po mojem mnenju tudi
cenzurirana s strani avtorja…

So stavari, ki si jih tudi sam nebi drznil napisati na blogu. Recimo
nikdar si nebi upal napisati besed: pizda, jebemti, nej gre vse skup
v kurac, kurčeva šola, jebeš vlado, …
(ups…sem to ravnokar napisal?).

Zdi se mi, da bi morali vsi poskrbeti za kulturno izražanje na blogih,
forumih, klepetalnicah in nasploh na svetovnem spletu. Saj je vendar
evropsko leto medkulturnega dijaloga. Tudi mi blogerji smo dolžni
spoštovati pravila lepega vedenja v slovenski blogerski sceni.
Kar naprej se blatimo/jo in ugotavljamo kdo je normalen in kdo ni
normalen. Je to sploh še normalno?Zakaj bi se kregali, ko pa lahko
držimo skupaj?

No malo sem zašel s teme.

Kot že rečeno se mora vsak pri sebi zamisliti kaj je primerno za
objavo v spletnem dnevniku in kaj ni. Sicer pa, da ne bo kdo
mislil drugače…Jaz podpiram svobodo izražanja samo ne it čez
mejo dobrega okusa.

Torej kaj samocenzuriram? Imena sorodnikov, prijateljev, znancev.
Vulgarne izraze, kletvice, mnenja o nekaterih ljudeh, odločitve in dejanja
naše vlade (ko mi bo prekipelo; bom tudi o tem začel necenzurirano pisati)…
ter še mnogo stvari, ki jih bom sčasoma odkrito povedal ali pokritiziral.

Dovolj je tega sranja in lepega besedičenja. Čas je, da povemo ljudem kar
jim gre in izlijemo iz sebe vso jezo in sovraštvo ter nestrinjanje s sistemom
in drugimi stvarmi preko pisane besede. Da se nebomo kar vsepovprek mlatili
na ulicah, vendar prekinili molčanje in shranjevanje stvari v sebi, ki nas težijo
na čimbolj kulturen in "prijazen" način. Ter nato nadaljevali s kulturnim
dijalogom in se nikdar več kregali za banalne oziroma brezvezne stvari s
katerimi samo izgubljamo čas in prijatelje.

  • Share/Bookmark
0

Kolo za zdravo telo

…in prazno denarnico.

Včeraj sem končno kupil kolo na katerega sem kar težko
čakal. Bil je kar poceni, za cestna kolesa, saj lahko cene
segajo tudi tja do 5299 €.

DSC00343Vendar moje kolo ni vredno
toliko. Cena ni presegala
dvakratnega zneska na sliki
(to je le približno polovica
vsega denarja za kolo).

Ko kupiš cestno kolo si
prisiljen vzeti še pedala,
čevlje in po možnosti
števec hitrosti in merilnik
srčnega utripa, ki ga na
srečo že imam.

Mogoče se sprašujete
zakaj sem se za nakup kolesa
odločil prav sedaj?

Zato, ker so cene pozimi veliko nižje. Popusti so na kolesa,
kolesarsko opremo, kolesarske drese, čelade, rokavice, orodje,
pedala, čevlje in še mnogo drugih stvari.

Kot že rečeno, cestno kolo znamke Focus, nemške izdelave,
rdečo-bele barve, prestave in zavore Schimano, zračnici in
plašča Mischelin, karbonse vilice…sicer pa boste nekateri
več razbrali iz slike.

DSC00344

Denarja za fotoaparat torej ni; bom pa še nekaj
časa fotografiral z mobilnim telefonom.

Ko se bo v ljubljanski kotlini otoplilo, bom lahko začel
s treningom. Za začetek sem si zastavil cilj vsaj 150 Km
na teden, bom pa videl kako se mi bo časovno izšlo.

Edina stvar, ki jo potrebujem je kolesarski klub ali pa
raje kar kakšno rekreativno društvo. Malo sem pogooglal,
vendar nisem našel nobenega kluba za po 18.

Če poznate razmeroma amatersko društvo ali klub cestnih
kolesarjev (tudi za pod 18 let), mi to prosim sporočite v
komentarjih.

  • Share/Bookmark
Copyright © 2010 — Anže Frantar | Site design by Trevor Fitzgerald
snowflake snowflake snowflake snowflake snowflake snowflake snowflake snowflake snowflake snowflake