Jan
2008
Moje razmišljanje o domovini
V šoli so nam naročil naj napišemo nekaj o svoji domovini.
To je moj izdelek pri katerem sem večinoma nakladal…
Pa kar sami ocenite:
Nisem velik patriot. Vendar če se ozrem nazaj v slovensko zgodovino,
ko so osvoboditelji slovenske dežele prepevali pesmi, ki so jih spodbujale
k borbi za pravdo in svobodo slovenskega naroda; ugotovim, da sem tudi
sam na nek način dolžan spoštovati svojo domovino. Ker v njej živim in
sem svoboden.
In to po zaslugi zavednih Slovencev, ki so našo skupno
domovino osvobodili izpod terorja različnih narodov. Kateri so si nas želeli
podrediti in nas narediti za hlapce. Tako smo kot hlapčevski narod počasi
vendar vztrajno postavili prve temelje demokracije, na katerih še vedno
temeljijo ustave mnogih politično in gospodarsko močnih držav.
Naša prizadevanja za svobodo so opazna skozi vso slovensko ter tudi
svetovno zgodovino. Kot Slovani smo prvič skupaj zaživeli kot Karantanci
in to v demokraciji, ki je spoštovala preprostega človeka in njegovo voljo.
Nato so nas skozi zgodovino spremljale mnoge bitke v katerih so nameravali
Slovence ločiti in prevzgojiti v Avstrijce, Nemce, Madžare in Italijane.
Vendar jim to zaradi nekaj zavednih domoljubov ni uspelo.
Tako je Primož Trubar leta 1550 »prebil« led ter popeljal slovensko besedo
v svet z delom Abecednik in Katekizem. Za njim se je začela prebujati narodna zavest
in množično so se pričele izdajati knjige, slovnice in tudi že prvi časopisi.
Sledila so dela mnogih, še sedaj zelo priznanih avtorjev, ki so si pod tujo oblastjo drznili pisati slovensko.
Tako smo Slovenci razvijali svoje domoljubje in pripadnost svoji pokrajini.
Tudi svetovni vojni nas nista ustavili pri tem, da nebi pisali in objavljali še naprej.
Celo stroga prepoved slovenske besede na primorskem med drugo
svetovno vojno, ni ustavila učenjakov in vseh zavednih ljudi da nebi na skrivaj
izdajali časopisov in trosili propagandnih lističev. In tako je narodna zavest in
prepričanje v uspeh Slovence leta 1991 pripeljala do odcepitve od takratne SFRJ in
ustanovitve dolgo pričakovane Republike Slovenije. Nemalo po tem dogodku,
če sem natančen dve leti po tem sem na svet »privekal« jaz.
Majhen, drobcen sad borbe za narodno samostojnost. Dolgo se nisem zavedal v kako majhni, vendar kulturno zelo
raznoliki državi živim. Sedaj vem, da Slovenije nebi zamenjal za nobeno obljubljeno
deželo tam čez lužo. Kajti tukaj je moj dom, moja domovina in tukaj se je začelo
moje življenje. Samo bedak bi zapustil ta raj na zemlji, kajti nikjer na svetu ne
obstaja tako lepa in majhna dežela, ki hkrati ponuja več kot tujina. Nudi mi prelep
gorski svet, katerega bi z veseljem prehodil po dolgem in počez pa še vedno se ga
nebi naveličal. Imamo tudi morje, čeprav majhno, vendar napoljeno z upi, ki so jih
imeli »očetje« domovine ob njenem nastanku.
Slovenska »gruda« je prepojena s krvjo,
ki so jo za njen obstoj prelili naši rojaki in na nas je, da nadaljujemo njihova prizadevanja
ter še izboljšamo način našega življenja, kajti imamo znanja in izkušnje, ki so nam jih
predali predniki. Spomnim se, ko sem nazadnje potoval po stari celini. Že po nekaj dneh
sem ugotovil, da pogrešam jutranji pogled na s soncem obsijane kamniške alpe, ki se
bohotijo v vsej svoji lepoti in poskušajo doseči oblake v jutranji zarji. Nikjer na svetu
ne doživiš tako lepega pogleda kot z očaka Triglava, ki z vso svojo veličino bedi nad nami
Slovenci ter nam vliva upanje v nove in boljše dneve, kot je to počel že vse svoje čase.
Ko se po izletih vrnem nazaj v lepo belo Ljubljano se zavem, da se je tu vse skupaj začelo.
Od grajskega hriba na katerem kraljuje ljubljanski grad je mogoče opazovati vso Slovenijo.
Na vzhodu je moč spremljati marljivost Prekmurcev, ki drobijo žito v moko na reki Muri.
Na zahodu se poleg morja po luknjasti pokrajini vije tudi Soča, bistra hči planin.
Ena najlepših če ne celo najlepša reka na svetu. Na jugo, se v ritmu ljudskih tonov
vrtijo v belo narodno nošo oblečeni Belokranjci. Na severu pa prav tako, v raznobarvnih
narodnih nošah poplesavajo Gorenjci, ki vstajajo ob jutranjem svitu izza gora in zaspijo ob zvoku,
ko se sonce »potopi« v morje. S težkim srcem se odpravim na potovanje v tujino, ker se
zavedam da tam ni takih lepot kot doma. Vesel sem, da živim v tako kulturno prepojeni
državi, ki je nebi zamenjal za nič na svetu. To je moj dom; to je moja dežela in to je
moje življenje, ki mi ga polepša ta dežela, ko se mi razodene v vseh svojih čarih.
.
