Včeraj sem se prebudil v lep sončen dan. Kislo držo
zaradi neprekinjenega zvonjenja bližnje cerkve sem
zamenjal za kolesarsko opravo.
Usedel sem se na kolo in se odpravil proti Dvorjam, ki
ležijo pod Krvavcem; kjer se je istega dne končala
smučarska sezona.
Odločil sem se za pot po kateri se še nisem peljal. Namesto,
da bi v Domžalah zavil proti Mengšu; sem se odpeljal naprej
proti Kamniku. Pozorno spremljanje prometnih znakov me
je pripeljalo do Komende.
Nakar zagledam ob cesti parkiran avto in pod njem človeka,
ki leži pod njem z nogami čez celotno cestišče. Ustavim se in
pogledam, če le-ta ne spi. Povedal mi je, da menja neko olje.
Brez besed sem ponovno “osedlal” kolo in se odpeljal Cerkljam
naproti.
Med potjo sem razmišljal; zakaj je ta človek parkiral avtomobil
tako, da je on sam ležal na cesti in s tem ogrožal sebe?
Ne spoznam se preveč na avtomobile, vendar se mi zdi, da bi
lahko vseeno zapeljal dvesto metrov naprej in avto servisiral tam.
Ni trajalo dolgo in že sem bil na cilju. Nekaj ur sem počival ter se
pogovarjal o tem in onem ter se nato proti večeri odpravil domov.
Močno prepoteno majico sem s težavo spravil s sebe. Izredno zabavna
in nasploh smešna (beri: ne zabavna in blesava) oddaja na komercialki
me je s svojimi neštetimi reklamnimi bloki spravila v slabo voljo;
zato sem se predčasno namenil spat.
Danes zjutraj sem se zbudil z bolečino v levi nogi in v s kislim vremenom
obarvanim nebom. Bolečina je kmalu minila. Tako hitro kot lepo vreme iz
včeraj na danes.
Jaz sem tud hotu včeri it, sam je blo treba v vinogradu pomagat. Naslednji vikend pa mam že plan za 100 km kolesarko turo. Komaj čakam.