Ob vsej tej skrbi za okolje, ki jo izvajamo v Evropi in
neprestano onesnaževanje okolja v Združenih državah
na Kitajskem se mi zdi zelo ne fer, da naravna katastrofa
vedno prizadene neko revno državico, ki se iz dneva v dan
bori za to, da nahrani ljudi in priskrbi zdravila.
Sprašujem se, zakaj nikdar ne nastradajo tisti, ki bi si to zaslužili?
Recimo, da bi “big apple” prizadela tako huda nevihta; pa naj
si bo orkan ali pa povodenj, da bi se končno zamislili nad posledicami
onesnaževanja.
Številka najmanj 10.000 mrtvih Američanov v neurju bi veliko bolj spodbudila
svetovne voditelje, da se začnejo ne samo zavedati posledic uničevanja
okolja, marveč bi pričeli tudi ukrepati.
Prvo bi bilo potrebno zatreti še tako močne naftne družbe, ki nezadržno
višajo cene. Če se le te ne bi odločile znižati cene sodčka nafte na recimo
80 dolarje, bi bil nujen bojkot uporabe bencina za približno teden dni.
Tako bi ostalo dovolj nafte, da se ne bi dalo več izgovarjati, da jo je premalo.
Druga rešitev je veliko bolj ekološko obarvana. Pred kratkim sem bral, da je
v Belgiji že na voljo nekaj bencinskih črpalk, ki poleg bencina ponujajo tudi
tekoči vodik. Se pravi, da če si dovolj ekološko osveščen in je tvoja denarnica
dovolj debela; lahko kupiš avtomobil na vodik in tako ne onesnažuješ okolja.
Rešitev z vodikom je po mojem mnenju najboljša. Edina naloga Evropske povezave
je, da standardizira to obliko energije za pogon motorja. Na avtomobilski industriji
pa je, da se lotijo množične izdelave jeklenih konjičkov z motorjem, ki deluje na
vodik na absolutni ničli. Izdelovalec vozil BMW je eno tako vozilo podaril vladi
Republike Slovenije za službene namene v Bruslju, ker pri nas še ne premoremo
“vodikove črpalke”; čeprav se nekaj govori, da bo v kratkem ena zgrajena na obrobju
Ljubljane.
Cena vozila na omenjen pogon pa je precej višja od zmožnosti povprečno plačanega
Slovenca, saj znaša veliko več kot petdeset tisočakov. Ob vsem tem pa me skrbi,
da take množične proizvodnje vozil na vodik ne bi dovolila večja naftna podjetja
oziroma močni naftni lobiji, saj bi povpraševanje s prihodom novega načina “hranjenja”
motorja padlo.
Skrb vzbujajoč je tudi podatek, da naj bi bila naftna industrija zelo močno vezana na
svetovne borze in bi promet le teh močno upadel. Posledično bi ljudje začeli izgubljati
naložen denar in panika bi bila na vrhuncu. Ponovil se bi črni petek in spet bi bili,
gospodarsko gledano, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.
Bi pa tukaj omenil še eno stvar, ki me osebno zelo moti. V Sloveniji je preveč pozornosti
namenjene cestam za avtomobil. Kot udeleženec v prometu na kolesu, mi je zelo zoprno,
ker primanjkuje kolesarskih stez, ki bi omogočale varnejšo vožnjo tako kolesarjem kot
voznikom avtomobilov. Na poti iz Ljubljane do Kamniške Bistrice natančneje v Kamniku
sem se prestrašil, ko se je nek voznik odločil prehiteti traktor s prikolico, medtem ko je
mimo mene peljal avtomobil in se komaj izmaknil nasproti vozečemu, ki mu je brez premisleka
zapeljal v “škarjice”. Še dobro, da je se ni končalo z nesrečo v kateri bi jo po vsej verjetnosti skupil
tudi jaz, ker bi me verjetno odbilo v mimo deročo Kamniško Bistrico.
Tako je to. Slej ko prej bo več smrti zaradi avtomobilov in onesnaževanja okolja, ki pride v paketu skupaj
z njimi, kot pa smrti zaradi raka, aidsa in drugih sodobnih morilcev človeštva.
politika politika politika….
njo nišče ne razume!!!!