Anže Frantar

Prelep dan. Ravno prav čudovit za prelep kolesarski izlet
do Kamniške Bistrice. Še po nekaj knjig za poletno branje
sem skočil. Ugotovil sem, da je Artemisa Fowla zmanjkalo
in na vrsto je prišla Makarovičeva ter druge knjige s police
’satira’.

Spet sem malo premetal sobo, ker hlač za kolesarjenje ni bilo
nikjer. Kljub pozabljivosti me je kmalu prešinilo, da so bile šele
pred kratkim oprane in se mogoče še vedno brez potrebe sušijo.
In res. Izkazalo se je, da že nekaj časa brezglavo hodim mimo hlač,
ki jih iščem. Bile so na tako vidnem mestu, da me je sram povedat,
da jih nisem zapazil.

Kljub iskalni akciji sem bil kmalu pripravljen za pot in le-ta se je začela.
Sprva počasi, a iz kilometra v kilometer sem stopnjeval tempo. Kmalu
sem dosegel svojo povprečno hitrost (39,4 km/h) ter užival v sončnih
žarkih, ki so me božali po licih.

Pripeljem se do Domžal in se zamislim - kako me je pred kratkim tu ujelo
neurje. Takrat sem bil popolnoma premočen ter še nekaj dni po tem me
je bolelo grlo.

Moj nasmeh na obrazu pa je kmalu zamenjalo začudenje nad neznanim
zvokom, ki ga je oddajalo nekaj na kolesu. Le kaj je to? Sem mar zapel
ob kako plastiko? Ne, ni bila plastika. Guma se je počasi spuščala zrak
in tik preden je kovina pričela rezati gumo sem se ustavil ter vmes skoraj
padel, saj mnogokrat pozabim, da so noge pripete na padala.

Ni minila sekunda, ko sem kolo obrnil narobe ter preveril gumi. Prednja
dobra - zadnja pa ni kazala življenjskih znakov. Bila je prazna, mrtva.

Moral sem počakati, da se cesta sprazni. “Danes je veliko prometa”, sem
si mislil. Preresno lahko kolo sem dvignil ter ga odnesel v senco, kjer je
delo lažje. Nisem želel odkrivat “tople vode” in kar takoj sem poklical
pomoč, saj zračne tlačilke ter rezervne zračnice nisem imel s seboj.

Medtem ko sem čakal prevoz, sem razstavil kolo ter pogledal kaj je
šlo narobe.

Kaj hitro sem ugotovil, da se je v zadnjo zračnico zapičil nek kos kovine,
ki ga ne morem izvleči.

Prevoz je prispel hitro in kolo sem postopoma naložil v avto ter se odpravil
v bolje opremljeno ‘delavnico’ popravit storjeno škodo.

S pomočjo klešč sem delček, ki je prekinil moje veselje kar hitro izvlekel.
Zakrpali smo luknjo - a kaj, ko sem med zaviranjem še malo narezal zračnico;
zaradi ostrih robov kolesa.

Ja, kos le ni tako majhen. Spominja na žebljiček. Ko se vrnem iz popotovanja
po Italiji me torej čaka popravilo oziroma zamenjava plašča ter zračnice.

Kaj naj rečem? Šmentana umazana cesta!