Anže Frantar

Potepanje se je pričelo 30.7. v zgodnjih jutranjih urah. Čakala
me je vožnja. Vožnja do “baze”, ki je bila odskočna deska celih
šest dni. Hostel S. Sisto je bil ob prihodu zaprt, ker so čistili tla,
a ni trajalo dolgo.

Bolonija

Še isti dan je bila na vrsti Bolonija. Ogledal sem si center ter se
po zdelo dolgem času ustavil na “kosilu” v McDonaldsu, kjer ponavadi
kupim le sladoled. Tokrat pa je bila najcenejša izbira pač taka. Cene
so namreč zelo zasoljene.

Bolonija, univerzitetno mesto. Ima zanimiv stolp na katerega se lahko
povzpnejo le tisti, ki so že diplomirali, saj po legendi študentje ne
napravijo izpita, če se prezgodaj odpravijo na stolp.

Večinoma so znamenitosti katedrale ter cerkve. Nekatere dokončane -
in spet druge na pol zgrajene. Vse pa narejene za tisoče in tisoče
vernikov. V Italiji je kar 99% katoličanov in le par cerkva v mestu jim
ne zadošča. Zato pa jih zgradijo sedem v eni - tako se tudi neka cerkev
imenuje; sedem cerkva.

(Klikni na sliko za povečavo.)

Pisa

Naslednji dan je sledila Pisa. Mesto znano po stolpu, ki se je
pogreznil v zemljo in se nagnil na jug.
Ponovno sem ostal trdno na tleh, saj je bila čakalna vrsta dolga
4 ure. Kdo pa ima toliko časa samo za čakanje? Očitno bo naslednjič,
če sploh, treba v naprej rezervirati karte.

Večina ljudi v okolici se je skrivala v katedrali, ki je bil prijetno hladna.
Res koristna stavba, saj v okolici ni bilo sence.

(Klikni na sliko za povečavo.)

Varnostnik je pozabil
pokrivalo na strehi ter se odpeljal-nisem mogel
zadrževati smeha.

Firence

Baje najlepše mesto, vendar po mojem mnenju to ne drži.
Zanimivo, da je parkirnina dražja kot v Monaku. Glavni cilj
pri ogledu mesta je seveda kip Davida. Tudi most čez reko
Arno je bil zanimiv, a kaj, ko je za presenečenje poskrbel dež,
ki se je utrudil že po petih minutah. Kip Davida sem si ogledal
zunaj, repliko, ki je večja in stoji na enem od trgov. Na ulici
ne manjka prodajalcev “originalnih” torbic priznanih znamk.
Doma sem izvedel, da bo Italijanska vojska nadzirala in zaprla
prodajalce ponaredkov na ulicah.

(Klikni na sliko za povečavo.)

Mirabilandija

Tretji dan sem se znašel v Mirabilandiji. Zabaviščnem parku pri
Raveni. Ker sem se atrakcij naužil že junija; sem se lahko počasi
sprehodil po zabavišču. Med zadnjim obiskom je bil del, kjer se
nahaja bazen in atrakcija po imenu Reset zaprt. Tokrat ni bilo
tako. Bazen je bil odprt in kmalu sem užival na blazini v počasni
‘reki’. Tudi tobogan sem testiral, a je bila vrsta predolga, da bi
se spustil več kot enkrat. Močno sonce me je grelo. Enkrat na
eni in spet na drugi strani - počutil sem se kot kak čevapčič,
ki se samodejno obrača, ker je tako len, da se mu ne da ven
iz vode. Užival pa sem. Privoščil sem si še prosti pad ter se
lotil svojih fobij v hiši strahov. Tako prestrašen še nikoli nisem bil
in prepričan sem, da ne grem v nobeno hišo strahov več in pika!
Še dobro, da nisem bil sam v vlakcu, saj bi drugače že v prvi polovici
pobegnil ven skozi vrata.

(Klikni na sliko za povečavo.)

San Marino

Mesto in državica, ki me je navdušila. Ogled vam toplo priporočam.
Cene so bile za polovico nižje kot v Italiji. Mesto je lepo. Policisti
so smešni v rumenih uniformah z rokavicami, ko je na soncu 40 stopinj
celzija. Poleg Slovenije, Avstrije in Monaka je to zdaj ena mojih najljubših
državic. Zanimivo pa je, da nihče ne more pridobit državljanstva, če ni
otrok San Marinčana/ke. Tudi poroka ne pomaga. 30.000 prebivalcev v
državici, ki jo je ustanovil kamnosek iz dalmacije po imenu Marino se
ponaša s kar dvema voditeljema, ki se imenujeta “cappo” in imata mandat
šest mesecev. “Cappo di Banda” ima torej najkrajši mandat, ki ga pozna
demokratični sistem vladanja.

(Klikni na sliko za povečavo.)

Ferara

Mesto, ki ima zanimiv grad imenovan Diamantni grad. Pročelje
stavbe je impresivno oblikovano. Seveda ne manjka cerkva ter
stojnic kjer prodajajo spominke.

(Klikni na sliko za povečavo.)

Lido - plaža Honolulu

Presenetljivo lepa plaža. Pesek je bil tako vroč, da sem imel stopala
kaj hitro v vodi na hladnem. Morje je bilo ob ob obali polno alg, a
so le-te kmalu izginile, ko si zaplaval. Tla pod nogami se zelo počasi
nižajo, tako da sem mislil, da sem na neki kopiji plaže Lopar na Rabu.

Sposodili smo si ležalnike brez, da bi plačali ter se nato po treh urah delali,
da ne razumemo angleško. Govorili smo slovensko, saj tudi Italijani ne radi
govorijo kak tuji jezik. Najbolj smešno pa je bilo, da je ubogi pobiralec denarja
moral sam znositi vse ležalnike skoraj 300 metrov nazaj na svoje mesto.
Ja, nesramni smo. Vseeno pa je 10 Evrov preveč za izposojo, vsaj po mojem
mnenju. Na tej plaži sem se ponovno pekel kot čevapčič. Tokrat profesionalno.
Na plaži je bilo veliko smeha in zabava. Sploh pa ni manjkalo dobre glasbe, ki je
prihajala iz naših prenosnih napravic.

(Klikni na sliko za povečavo.)

Benetke

Šestič sem si ogledal to mesto na kolih. Vreme je bilo idealno in turistov ni bilo preveč.
Prvič sem v mesto prišel z vlakom. V letu dni so na Markovem trgu že končali z obnovo
nekaterih stavb. Presenetilo me je, da je bila cena sladoleda v isti slaščičarni letos za
dva Evra nižja kot lani. Letos je znašala “le” točno 3 Evre za kepico. Drugače pa je vse po
starem kot že mnogo let.

(Klikni na sliko za povečavo.)