Vsi se česa bojimo! Nekateri se bojijo začetka novega
šolskega leta, ki nastopi čez nekaj dni. Spet drugi pa
trepetajo, ko se zavejo, da so se znašli v popolni temi.
Nekateri se bojijo pajkov, kač, žuželk, tujcev in tako dalje.
Jaz pa se bojim le ene stvari oziroma - bolje rečeno - živali.
Bojim se psov! Velikih in malih. Jeznih in razigranih. Ko kakega
zagledam me spreleti srh in komaj čakam, da odide in se mi po
možnosti ne približa.
Verjetno bi se moral za svojo atletsko kondicijo zahvaliti prav
svojemu strahu, saj vedno pospešim tempo teka, ko zagledam
psa, ki ni na vrvici.
Res bi si želel, če bi psi ostali na vrvicah. Želim si, da jih ne bi
lastniki spustili, da tečejo sto ali več metrov pred njimi, kjer
jih ne morejo kontrolirati. Kaj pa se zgodi, ko proti psu, ki v
bližini nima lastnika teče tekač?
Pes ga veselo pogleda in steče k njemu ter ga skorajda podre
na tla. Mene je vedno strah, ko se mi to zgodi.
Mogoče se zdi smešno, da se bojim tako ljubkih in iskrenih
živali - kot pravi neka bodoča lastnica - so to najboljši
prijatelji.
Ampak kot vsak strah je treba tudi tega enkrat premagati.
Čeprav sem poskusil premagati strah v hiši strahov v Mirabilandiji
mi to ni uspelo in na koncu sem se pošteno tresel od strahu. 
Upam pa, da bo lažje premagati strah pred psi. Raje bom začel
z majhnimi, saj jim je lažje ubežati 
.
Pravijo, da je strah votel - okrog ga pa nič ni. Res?
Loading ...