Nov
2008
Svet v katerem živimo
“Svet je lep!” Tako poudarjajo starejši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, babice in dedki ter vsi odrasli, ki nas spremljajo med našim odraščanjem. Medtem ko odraščamo, nas napolnijo z nekimi ideali, ki nam predstavljajo, na prvi pogled, čudovito okolje, kjer smo se rodili in še danes živimo. Počasi nam otroška duda ni več povšeči in igrače izgubljajo svoj pomen, in pričnemo z razmišljanjem o svetu in o ljudeh, ki jih vsakodnevno srečujemo na svoji – za univerzum – precej nepomembni poti.
Malokdaj se zgodi, da se ustavimo ter razmislimo; kam smo namenjeni in zakaj sploh bomo uresničili našo, večkrat nepomembno, namero. Brez dolgoročnih ciljev si zastavljamo nepomembne naloge ter bežimo stran od soljudi z izgovorom, da imamo pač delo, ki ne more počakati. Zakopani v rutinsko delo ne opazimo minljivosti časa, vrednosti vsake zapravljene sekunde prekratkega življenja. Namesto da bi se s prijatelji odpravili na sprehod in na pogovor o mogoče nepomembnih stvareh, si doma pulimo lase zaradi nekaj smetk, ki se tako vztrajno nabirajo na našem preljubem parketu. Ko smetke očistimo in čez čas spet “vržemo” oči na parket, ugotovimo, da je le-teh še več kot prej. Ko nekajkrat ponovimo isti postopek, ugotovimo, da smo brezglavo izgubili kar nekaj dragocenega časa v našem časovno omejenem življenu. Tako se dan za dnem ljudje podijo od doma do službe , od službe do doma ali pa od doma do šole in spet nazaj domov. Za zvezke in knjige, polne informacij, ki jih morebiti nikoli ne bomo zares potrebovali v življenju. Večina stvari, ki jih se jih dnevno učimo, se bo izgubilo v toku življenja in nam ne bodo prav nič koristile.
Tako spet ugotovimo, da smoizgubljali le čas in ničesar pridobili. Živimo v svetu premnogih “pravil” in še številčnejših krivic, ki se jih nikoli ne pozabi, ampak ostanejo zakopane globoko v ljudeh in nekega dne izbruhnejo na površje. Vsak večer se povprečna družina – v kolikor ni prišlo do razveze – usede pred stroj za manipuliranje z množicami in posluša ter gleda nepomembne in večinoma napihnjene informacije, brez katerih bi prav tako lahko normalno zaspali in sanjali sanje, ki jih ustvarja naša podzavest, da bi nas s tem pomirila in odklopila od same krutosti človeške družbe ter sveta. Zakaj bi me zanimalo, koliko ljudi je umrlo v terorističnem napadu na neko vasico na drugem koncu sveta? Naj se sliši še tako bolano, ampak jaz se lahko taki novici le smejem, ko vem, da so napadalci ubili nedolžne ljudi, ki so njihovi bratje in ne sovražniki. Res jih ne razumem kaj bi radi dosegli s pobijanjem svojega naroda. Morda bi se radi sami izbrisali iz obličja zemlje še preden se iz držav bližnjega vzhoda umaknejo tuje zavezniške vojaške sile. Strah je postal temelj te družbe in tega skomercializiranega sveta, ki se naslaja nad žrtvami svojega krutega sistema.
Takega sveta nočemo, a se še vseeno prepuščamo v ta temačni tok manipuliranja in zastraševanja. Dosegli smo celo to, da se stare gospe bojijo bakterij, ki se nahajajo na okenski polici. Na ta način jim lahko prodajo zaščito pred temi tako imenovanimi “morilci”.
V tem sistemu se nahajajo neke vrste odpadniki, ki zavračajo več vrst zastraševanja in manipulacije. A tudi ti lahko podležejo tej evforiji, ko ljudje verjamejo lastnim lažem in prevaram. V vsem tem se nam izgublja občutek za sočloveka. Za pravo komunikacijo med nami, “razumnimi” bitji, že dolgo nisem slišal. Prepir, jeza, sovraštvo, strah, evforija, manipulacija. Gradniki sodobnega sveta, ki počasi pada v depresijo in še globljo recesijo. Vse to nas bo poneslo nazaj v kameno dobo, kjer smo, po mojem mnenju že sedaj. Nismo več bratu brat, ampak volku volk. Za lasten uspeh pokopljemo prijatelje, sorodnike in sploh vse, ki jih lahko potunkamo v našo lastno korist. Svet se polni z razočaranimi ljudmi, ki so brez volje do življenja, saj se jim le-to ne zdi več smiselno. Zakaj bi ustarjal, če pa te z vsakim poskusom bolj in bolj potolčejo in psihično pohabijo. Sploh se ne čudim nad statistiko samomorov v Republiki Sloveniji, saj ima vsak dovolj razlogov, da konča začaran krog. Ta svet, ki ga je ustvarilo človeštvo in se vrti v napačno smer je vedno bolj in bolj krut in umazan. Umazan kot stare in neoprane soldaške spodnjice. Tega napačnega vrtenja se ne da več ustaviti, saj smo že presegli kritično točko, ko se zdravo ustvarjena družba prične podirati in nastaja depresivno okolje, ki uničuje vsakega posameznika, košček za koščkom. Ob izkoriščanju nekega kontinenta se sprašujem kdo bo naslednji? Morda mi ali pa se bodo vsi ponovno usmerili proti črni celini in nadvladali tamkajšnje ljudi ter jim vsilili delo, kot že velikokrat poprej.
Naposled bo družba uničena in takrat se bo nehala pisati zgodovina tega sveta. Pokvarjeni ljudje bodo povsod naokrog. Ljudje, ki so živeli na žuljih drugih in jim dajali sramotno nizko finančno podporo za njihov trud. Svet, ki ga imamo sedaj, je tak, da si človek včasih želi, da se sploh ne bi pojavil v tej življenski obliki. Zakaj bi živeli v tem svetu? Najboljši odgovor bi bil morda za druge. Za vse slabe ljudi obstaja kazen ali pa pač ne. Obstaja le, če v to verjamejo in če vi verjamete, da bodo za svoja hudodelstva res kaznovani. Jaz v to ne verjamem. Verjeti v nekaj in dati roke v zrak, namesto da bi ukrepali je brezsmiselno. Žalostno je tudi to, da za tiste, ki verjamejo v to ne obstaja noben raj. Le tega so si ljudje izmislili, da bi omilili svoje trpljenje in se vsaj nečesa veselili; pa čeprav, morda malenkost morbidno, smrti.
