Generacija Krvi

Kapljica krvi. Ob padcu na trda, stara asfaltna tla poškropi prašne čevlje. Glasen pok zmede mladega dečka, ki še ne zna brati, a dobro pozna besedo zaklonišče. Ve, da danes ne bo šel v šolo. Edino berilo, ki ga ne zna brati, a se ga je med poslušanjem naučil na pamet; so verski spisi, ki mu vlivajo pogum in ga polnijo z željo po maščevanju. Medtem ko čaka očeta, da se vrne domov, ga mati tolaži in prekriva skromno možnost, da je njen mož še med živimi. Prevečkrat je počilo. Ušesa bolijo od stalnega zvoka siren. Pokanje in vpitje se kajkmalu spremenita v najlepšo svetovno poezijo. Tako, ki človeka pomiri in ga uspava. Le tajenje resnice drži nemočne ljudi pokonci. Med živimi so le zaradi svojih ljubljenih. Ljubezen jih drži nad prekrvavljeno zemljo, prepojeno s solzami  nedolžnih.

Nekje daleč stran v pisarni močno zastraženega poslopja, kjer ni slišati grozljivega zvoka tehnološke kose smrti, se za dobro obloženo mizo voditelji oboroženih sil s pretiranim entuziazmom označujejo točke, ki jih bodo v kratkem obiskali jezdeci apokalipse. Želja po uresničitvi svetopisemskih pripovedi o koncu sveta in o globalnem uničenju vsega živega terja svojo uresničitev. Sonce se obarva rdeče, pojavi se pošast – vse se popolnoma ujema. Želja po preizkušanju novih in novih naprav za jemanje življenj je vedno večja.

Težko je razumeti trpljenje ljudi na eni, in brez pomensko prerekanje in odklanjanje premirja na drugi strani. Le kdo nas bo rešil, če se ne bomo sami. Začeti vojno in čakati, da pristopi nekdo močnejši, položi roko na tvojo ramo in ti reče: “lahko se prenehate obstreljevati!”, je absurd. Zatiskanje oči nad tem kar se dogaja je napačno. Odprimo oči in poglejmo slike, ki jih posredujejo vojni fotografi. Kaj nam sporočajo? Veselje in navdušenost nad vojno? Željo po nekaj več kvadratnih metrih tuje države? Ali pa želijo le konec te neskončne morije, ki nekatere ljudi spremlja že od samega otroštva? Odgovor je na dlani – v pomoč pa nam je lahko to, da si pobližje ogledamo slike in se vprašamo, ali je to ta stvar, ki jo želimo?

Vojna je od nekdaj ena najslabših političnih orodij človeštva. Zavedanje, da je civilizirana dežela tista, ki skrbi za svoje državljane in jim nudi lagodno življenje in ne poročil o učinkovitosti orožja, ki ga uporabljajo pri posredovanju v neki oddaljeni deželi, je pravilna. Civiliziran človek bo vedno odkril moč besed. Poseganje po tehnologiji, ki ne prinese veselja, temveč seje smrt ni civilizirano dejanje. Ljudje se bodo sčasoma že kot otroci prej naučili streljanja in pobijanja kot pa govornega izražanja. Vse ostalo bo pri trenutnem poteku življenja postalo nepomembno. Izobrazba ne bo nikomur koristila. Edino vprašanje na katerega niti odgovoriti ne bo treba bo kmalu: “ znaš uporabljati puško? ” Zadnje čase se sprašujem; kje bi se dalo vnaprej rezervirat kak bunker, saj bo v prihodnosti ta privilegij prišel še kako prav. Mogoče bi se splačal nakup dela Šmarne gore in gradnja bivališča v njej. Kdove, morda se pa celo zloglasni SCT odloči za gradnjo.
Ko bodo nebo bednikov razsvetljevale le še rakete in bo moč opazovati prelepe, romantične zvezde se bo počasi prenehala zgodba o rasi, ki ni nikoli postala civilizacija. V upanju na spremembe bi si te stopnje družbene odgovornosti želel do poteka mojega življenja, katerega trajanja ne določam jaz, marveč voditelji svetovnih velesil, ki raje uživajo v zakuskah in se od časa do čase le obregnejo ob teme kot so: mir, sobivanje in medsebojna ljubezen.
Vojne so na svetu le zato, da se ljudje ne zavedajo kako bedni smo vsi skupaj v resnici. Reveži, ki nismo zmožni medsebojnega komuniciranja in prijateljskega odnosa. Hranijo nas le zgodbe o tuji nesreči. A kaj se zgodi, ko katastrofa namesto na tuje, potrka na naša vrata?
Za trenutek se pokesamo in si obljubimo boljše življenje, a se, ko je nevarnost mimo spet vrnemo v stare samo uničevalske tirnice. Pred kratkim sem si v kinu ogledal film, ki nosi naslov: Dan, ko je obstala zemlja. Poanta tega filma je, da se ljudje ne zavedajo svojega uničevanja ter se s tem pripeljejo na rob propada, kjer jih čaka trenutek resnice in streznitve, ko jim grozi uničenje. Na koncu se sicer človeška rasa reši pred izumrtjem, a tam je tudi točka, ko se film konča z sporočilom, da se vsi lahko spremenimo. Če bi omenjeni film nadaljevali bi ponovno prišli do točke, ko se ljudje vrnejo k starim navadam in strateškim ciljem. Sila zla bi ponovno zavladala in pričela začaran krog nasilja, edina stvar, ki jo človeštvo obvlada iz generacije v generacijo do generacije krvi in smrti! Morje krvi.

(Vir fotografij v tej objavi je spletna stran: boston.com/bigpicture/ – priporočam)

Sorodno

• So mar prazniki?
• Ne nasilju – vegeterijanstvo!
• Packi nemarni!
• Novice