Veliko je stvari na svetu, ki povzročijo, da nam zastane dih. Ena izmed teh je še posebej mamljiva in hkrati tako zelo odbijajoča, da se ob bližnjem srečanju vprašaš: “kaj za vraga počnem tu gor?”.

Pa vendar ljudje venomer silijo gor, višje in višje v nevarnost, v območja, ki niso namenjena človeku, marveč naravi, ki si pusti igrati igro neusmiljenega preoblikovanja mogočnih skalnih gmot.

A kaj moremo? Vse kar nas nekatere odbija od napornega lazenja po hribih, nas hkrati tako močno privablja, da se na koncu uklonimo. Vzajemni učinek, preprosta fizika pač. A glej ga zlomka. Fizika nam ne služi vedno na željen način. Poznate rek: “kar gre gor, pade tudi dol”? No, vsi, ki ste se že lotili kakega vzpona dobro veste, da je sestop prav tako pomemben kot doseg vrha.

Kakorkoli, razlog, da se sam rad odpravljam tja visoko nad oblake je ta, da se vedno ponudi čudovit razgled in to takrat, ko to najmanj pričakuješ.

Stran od civilizacije in od tempa sodobnega, digitalnega življenja se lahko posvetimo sebi in svoji notranjosti. Duhovnost je moč najti prav v vsakem človeku. Spokojna okolica, opozorilo s strani narave, da si njen gost in ne gospodar, ti da tisto, kar si iskal.

Prav ta mesec sem ugotovil, da ima vsaka kapelica neko svojo energijo. Tako pristno energijo, ki ni vezana na zgodovino in način njene gradnje, marveč le na ljudi, ki še imajo upanje.

Ob obisku Kredarice sem kar nekaj časa preživel v kapelici na fotografiji. Večinoma sem meditiral, ali pa se odmaknil od ljudi na samo, da sem lahko v miru opravil telefonski pogovor. Tako sem se prepričal o vsestranskosti objektov, ki naj bi bili služili za duhovno očiščenje.

Pustil sem misli, da so odplavale popolnoma po svoje. Pomislil sem, kako zanimivo je, da lahko ljudje nekaj dni preživimo tudi brez informacij o tem; kdo in od koga je kaj nakradel in kateri “tajkun” bo uničil našo lepo deželico pod Alpami.

Zanimivo je, da nas vsa ta medijska igra v kateri smo glavni akterji mi, gledalci, spravlja v obup, da sčasoma le še čakamo in čakamo na tisto vročo novico o “kiksu” kakega znanega obraza. Celo to, da si je predsednik vlade RS poškodoval zapestje, nam vestno poročajo.

Čas bi že bil, da se vsi odklopimo. Odklopimo in poiščemo nekoga s katerim bomo preživeli proste ure, če ne s partnerjem, pa s prijatelji. Ni važno. Le treba je reči stop, se umiriti in razmisliti; kdo smo, kaj hočemo in kam gremo. To zadnje je na mojem “seznamu” še vedno neobkljukano.

Tej objavi, po dolgem času neaktivnosti prilagam še nekaj dodatnih fotografij letošnjega pohoda na Triglav.
(Klik za večjo fotografijo pomaga.)