Že kar nekaj časa nam po hiši lomasti zverina po imenu Izi.
Ne! Zanj ne skrbim jaz. Zadnja žival za katero sem skrbel je bil zlata ribica.
Na koncu smo jo s skupnimi močmi več ali manj uspešno naučili plavati
hrbtno. Stvar ni bila v tem, da bi nanjo pozabili. Sploh ne. Vsak teden
je imela novo, čisto okolje ter dovolj hrane. In prav v tem je bil problem.
Vsi družinski člani smo se zbujali po določenem urniku in iz usmiljenja,
ker tisti pred nami ni nahranil ribe - dodali še hrane, da bitjece ne bi
shujšalo. In tako je bil zajtrk na sporedu ob šestih zjutraj. Nato spet ob
sedmih ter ob osmih in za finale ob pol devetih. Hrane je sumljivo hitro
zmanjkovalo, a riba je z veseljem goltala. Kako ne bi, če pa je že na
sami embalaži pisalo, da to hrano vodni domači hišni ljubljenčki naravnost
obožujejo. In tako je riba po nekaj mesecih pokazala svojo tehniko
plavanja, ki jo mnogi imenujejo hrbtno. Veselja je bilo tako kar na enkrat
konec. Nič več stresanja neke ne znane snovi v vodo in lovljenje ribice po
akvariju z mrežico. Riba je šla in mi smo se bili primorani sprijazniti.
Sprijazniti s preprostim dejstvom, da je odplavala na svojo zadnjo pot,
natančneje po kanalizaciji, če se seveda ne motim oziroma spomin ne
vara.
Tako sem ugotovil, da ne bom skrbel za nobeno žival več. Pa naj bo to
paličnjak ali katero drugo živo bitje.
Skoraj bi bil že pozabil, da sem imel v neke vrste terariju tudi paličnjaka.
Drobceno, palčki podobno bitjece, ki obožuje robidovje. Držal sem se
navodil za tako imenovano vzdrževanje, a je vseeno tudi ta odrevenel,
šel v krtovo deželo, šel tja kamor gremo le enkrat - ali pa je le tako
dobro oponašal rastlino in me s tem ukanil, da sem ga vzel iz terarija
ter ga odnesel ven. Spomnim se celo nabiranja robidovja zanj in
raziskovanje vzroka njegovega “dolgega potovanja”. Mogoče bi
potreboval večje količine vlage; sem si mislil sam pri sebi, medtem ko
sem končno napravil zaključek, da ne potrebujem nobene živali.
Zanimivo kako se včasih spomnimo na nekaj, kar je bilo zakopano
globoko v našem spominu.
Tako so se torej začeli nabirati razni akvariji in terariji oziroma, če
hočete; kletke, ki so kratile svobodo majhnim in velikim živalim.
Očitno človek želi občutiti neko nadvlado nad drugimi bitji, ko
hrani in zapira uboge tako oklicane ljubljenčke.
Tako kot država pridno dela s svojimi ljubljenčki zakonika in jih
sedaj tudi dosmrtno zapira v kletke na račun davkoplačevalcev.
Vsak potrebuje svojo živalco ali pa vsaj blog, da se ne dolgočasi
preveč. In tako je k nam v goste prišel prvo Kiko, ki smo ali veliko
bolje rečeno, so ga pazili tri tedne. Ko je odšel pa je za stalno svoje
bivališče pri nas “prostovoljno” izbral Izi, Morski prašiček, ki ga jaz
le občasno nadlegujem s fotoaparatom in upam, da me kdo ne obtoži
mučenja živali. Z njim se pogovarjam kako grozno je, da nekateri vsak
dan uživajo meso in s tem neposredno posledično sistematično pobijejo
več kot 26 milijard živali le za hrano. Zanimiv podatek, če pripomnim,
da je ljudi na našem majhnem planetu, ki je tretji po vrsti od sonca in
se žal ne nahaja v središču galaksije Rimske ceste celih in dihajočih
približno 6,7 milijarde ljudi. On me razume in gloda njegovo ljubo solato.
Jaz ga ne hranim in se z njim ne ubadam preveč, ker me razni ljubljenčki
ne interesirajo več. So le še prodajni artikel. In to ne čisto navaden prodajni
artikel! So živa bitja, ki prinašajo denar trgovcem.
Vsekakor pa je včasih koristno, da ti vsaj nekdo pokosi travo, če si sam
tako len, da raje tečeš maratone, kot kosiš zelenje. Izi ima namreč nalogo,
da kosi - v njegovem primeru poje - travo, če je visoka. In glede na to,
da v trgovinah prodajajo razne pripomočke za hišne ljubljenčke se - ne
boste verjeli - najde tudi ovratnica in vrvica za morske prašičke. Danes
sem dobil namig, da bi lahko živalco uporabil kot samohodno kosilnico,
če bi le jo privezal na nek količek na mestu, kjer želim, da je trava pokošena.
A se mi preprosto ne ljubi nadlegovati našega velikega jedca zelenja. Včasih
pomislim, da bi lahko pojedel celo vesoljce, če so le-ti dejansko zeleni, saj
naj bi jih zadnje čase pogosto videvali ljudje, ki ponoči po čistem slučaju
oprezajo za ne navadnimi rečmi.
Na letošnji maraton 
Loading ...