Lepo pozdravljeni poklicali ste sodišče.
Če kličete v zvezi s civilno pravnimi zadevami pritisnite 1.
Če kličete v zvezi s kazenskimi zadevami, pritisnite 2.
Če je vaš odvetnik Peter Čeferin ali Franci Matoz, pritisnite 3 in pustite svoj naslov, v 3 dneh vam bomo poslali oprostilno sodbo.
Če ste tajkun, župan, poslanec…,minister, YES-ovec… Pritisnite 4, vaš spis bomo založili do zastaranja.

(via e- mail)

Ljudje so prijazni do sebe in drugih.
V slovarju sem iskal pomen besede vojna.
Nisem ga našel. Ta beseda ne obstoja.
Še sreča, da sem srečen.
Ljubezen je lepša od teorije lepega.
Stoj, kaj ni vse nekoliko nesmiselno?
Ah, važno je le, da ni brezposelnosti!
Nikoli ne lažem. Niti sebi, niti drugim.
Ljubim jo, ljubim jih, ljubim vas; besede.
Ste edina stvar, ki ne uide. Ciničnost,
sarkazem, bizarnost, ki mi jo pomagate
izraziti.
Pa vendar, le kdo bi si želel celo življenje
filozofirat o nesmislu smiselnosti smisla?
Jaz? Ne vem. Ne vem, ničesar ne vem, a
vse poznam.
Vse vas poznam! Vem kje se vas navije.
Poznam vašo ceno. Poznam vašo šibkost.
Ne opravičujte svojega obstoja, ker
opravičila ne boste našli.
Pa vendar me ne boste upoštevali.
Zakaj le, ko ste pa že od samega samostvarjenja
nagnjeni k uničenju samega sebe?
Ste nič, vseeno nekaj, a le nič in hkrati vse, ker
v nič ni drugega.
Živim v lastni, čudni, paradoksalni utopiji.
Kot duh, ki ne ve, da je mrtev.
Da mu ostane le um, misli, utopična genialnost.

Posted by Wordmobi

Meso! Že cedijo se mi sline.
V slast, nebeški bo ta zrezek bil mi.
Še v trgovini koj zavoham ga,
a oči iščoče ga ne ljubijo.
Poznam primatski svoj nagon.
Truplo, znan je zmage vonj.

Kislina draži mi jeziček.
Oster! Kot britev podalpska.
Za ovratnikom straši prtiček.
Od poprej je že krvav.

Kri. Jo ljubim!
Kaj je ne bi?
Iz zvestobe je ne izpljunim.
Del mene bo in je!

Spet mi zadiši klobasa.
Nos pozna ta vonj!
Boža moje misli, je še le vprašanje časa;
Kdaj bom vstal in stekel ponj!

Vidim kos mesa.
Na krožniku se mi baha.
Ve še pred menoj,
da zame to ne bo izgubljen boj.

Upor! Ko zdrznem se in prebudim,
začutim, joj, saj jaz grešim!
Preklet bodi vonj omamni.

Smrt me vara kot ubogega pastirčka bog!
Vzljubil sem njen vonj,
vonj po smrti, ne ljubezni.
Smilim svoji se streznitvi.
Skoraj “žrl” nevarne bi bolezni.

Umor, uboj, smrt, konec, piknik.
Sopomenke v moji mori.
Kaj težijo misli mi, ki težko jih dešifriram?

Nič! Danes ne bom. Danes ne!
Žale lep so del Ljubljane bele.
Plečnik res, vdelal svoje si srce.
Le vonj me nič ne moti.
Aha, zdaj imajo filtre.
Vonj marjetic je pregnal prijazno smrt,
ki mi včasih je servirala trupla.
Kar na pladnju. S pomfritom in dekoracijo.
Le čakam jih. Čakam, da odtrobijo tišno na trobila.

Najraje obedujem ob taki glasbeni spremljavi.
Počasi! Postojte. Ta srd dogaja se le v moji glavi.

Posted by Wordmobi

Štrik na verandi je postal moderen
Bi si še kak otrok zaril nož v trebuh?
Vse zaradi ljubezni!
Ko bi le znali zvezati pravi vozel
Dežuje bolj agresivno kot mediji opevajo recesijo
Nasilje je naučeno vedenje!
Kdo bo ustavil vrteče se kolo nesreče
Si upaš ti, mali bizgec, ponižan, živeč kot zadnja smet na tem planetu?
Ni ga plafona, ki bi ga človeštvo ne doseglo!
Jeza je le izgovor za strah pred padajočimi pestmi
Tema nam vsem megli razum!
0 še nikoli ni bilo neskončno
Vse pa je vedno bilo 0
Kdo si upa zatreti upor misli svobodnjaka?
Intelektualec je le beseda za nekoga, ki ne posluša in se upira drugim mislim
15 let je nad mano
27 dni držim in skrivam pod sabo
Starost pije na zdravje smrti
Jaz pijem na zdravje svojemu duhu
Alkohol je ničkolikokrat rešil ljudi
Revolucija = alkohol
Komunizem je očedil evropo
Bog nam je v zahvalo namenil kapitaliste
Svetost so le rdeče številke,
krvavi ljudje so neopazna stalnica!
Trava nas bo rešila težav
Težava smo mi!
Ni je misli, ki bi ubila misel
Vse besede so nesmisel!

Posted by Wordmobi

Verjetno ste v otroštvu gledali risanke?
Vse so se vam zdele tako zelo zabavne. Celo tiste najbolj čudne, temačne ter nerazumljive.
Zanima me; kaj vam predstavljata naslednji dve sliki, ki sta zajeti med prav posebnim elementom vsake uspešne risanke?

Čez nekaj noči pa vam predstavim razlog za to kratko objavo. Vaše misli ob pogledu na ti sliki bodo namreč potrdile mojo teorijo.

Se nadaljuje…

Sam še nisem dosegel pogoja za pridobitev vozniškega dovoljenja, a se mi situacija, ki sem jo s telefonom zajel včeraj zdi nekoliko nenavadna. Nenavadna za cestno – prometne predpise, ki sem se jih naučil še v osnovnošolskih letih in bojda veljajo še dandanes.

Kakorkoli že, kar nekajkrat sem imel to čast, da sem spoznal “fenomen” voznikov, ki se vozijo po cestah s svojimi jeklenimi lepotci. Nekajkrat sem se celo pošteno prestrašil med “naskakovanjem” Kamniške Bistrice, ki bi bila prav prijetna destinacija za nas, kolesarje, če le ne bi bilo toliko, milo rečeno norih voznikov.

Kaj moremo? Svet je vedno bolj nor in važno, da imamo lično oblečene redarje, ki so na nepravilno parkirano vozilo nalepili: opozorilo redarstva. Žal mi je le, da si nisem ogledal vseh pnevmatik, da bi ugotovil, če si je taisto vozilo “prislužilo” tudi lisice, ki bi onemogočile vozniku, da vozilo odstrani in s tem razbremeni; že tako nor promet na slovenski/Titovi cesti.

Nekateri ljudje v svojem prostem času ne počivajo, ampak se predajajo brskanju po svetovnem spletu. Večina obiskovalcev na moj blog prispe s pomočjo iskanja v googlu, a takoj za njimi so uporabniki slovenskega fenomena; iskalnika Najdi.si. Povsem razumljivo je, da se iz slednjega naslova vrstijo precej bizarna iskanja. To predvsem kaže na to; kakšni vsesplošni iskalci nekoliko žgečkljivih in predvsem ekskluzivnih vsebin smo.

Krvoločne živali, ki v želji po informacijah o splošni bedi drugih ljudi ter nedavnih “lepotnih” operacijah “znanih” kvazi svetovnih osebnosti, odlično uporabljamo spletne iskalnike, ko pa pride do težave ali pa nas zanima kaj bolj življenjskega kot je razmak med zobmi Saške Lendero pa postanemo popolni telebani.

Blogam že dve leti ter dve polni luni, če sem natančen in prav vedno me nasmejijo iskalna gesla s katerimi se nekateri bralci prikopljete do mojih zapisov. Verjetno ste že v naslovu ugotovili, da ne gre za neka znanstvena poizvedovanja, ampak so to skrajno bizarne reči pri katerih se vprašaš, ali je kaj narobe s tvojim pisanjem, ali gre zgolj za Slovence?

No, realno so stvari take kot jih prikaže Googlova statistika prišlekov in njihovih virov:

pranje pičke -  vsakodnevni standard, ki zanima, vsaj upam, le osnovnošolce, ki šele spoznavajo splet. Potrebna je še opomba, da nikakor ne pomnim uporabe tovrstne besedne zveze.

ideje za pusta -  ljudje so vedno manj izvirni. Vsi bi radi nekoga kopirali. No, naj izdam, da bom jaz osebno letos Rebelde, sepravi: pravi pravcati upornik! Če pustim šalo na strani pa lahko izdam, da že pospešeno iščem Kuto, če jo kdo ima pa v kontaktih poiščite moj e-mail in me kontaktirajte.

umazana igra -  predvidevam, da gre za nekaj kar se navezuje s politiko? Sicer je pa igranje nogometa na blatni podlagi lahko tudi umazano, še prej pa neskončno dolgočasno.

šampon za pranje pičke – obiščejo me tudi ljudje, ki so se za skrbno nego svojih ali pa tujih spolnih organov odločili, a ne vedo; kateri šampon bi zato uporabili. No, jaz nisem poklican, da bi delal reklamo korporacijam, ki testirajo svoje izdelke na živalih, a ravno zato priporočam, da uporabite izdelek pri katerem ni trpelo nobeno živo bitje.

anoreksični otroci – več kot odličen psihološki fenomen se mi zdi to, da osebe, ki so že dejansko od svojega zdravnika izvedele, da njihov ITM ni v skladu z normativi, dejansko iščejo “sotrpine/ke” na svetovnem spletu in z njimi ustvarjajo močno oblegane socialne mreže. Sicer pa se je današnja družba pričela deliti v dve hudi skrajnosti: presuhi in predebeli. Le kje so tisti vmes?
Upam le, da to ni bilo iskalno geslo kakega pedofila, ki so mu všeč le anoreksične deklice, saj bi to pomenilo že nad bizarnost.

blogi o slo glazbeni sceni – srce me boli, ko se nekdo zanima slovensko za glasbeno, oprostite (bojda) glaZbeno sceno.

bolonija je mesto – seveda je svetovni splet, ki bi lahko že praznoval abrahama, nabito prenapolnjen z geniji, ki se jim nad glavo zasveti lučka in že zapišejo iskalno geslo v spletni iskalnik.

bosanc – ja tudi na spletu jih boste našli, a vseeno priporočam, da se odpravite v njihovo matično državo ter tam poizveste še kaj o njihovi kulturi. Ne dvomim namreč, da so več kot čudoviti ljudje.

cerkev – to je stavba, namenjena za krščansko bogoslužje. Večinoma je moč opaziti prečudovite freske ter lepo okrašene oltarje, ki še posebej izstopajo v baročnih cerkvah.

cerkveno premoženje – zelo mi je žal, a moram razočarati človeka, ki ga je ta informacija zanimala. Finančno premoženje RKC je namreč neizmerljivo, saj do sedaj še niso izumili dovolj zmogljivega stroja za natančen zapis te enormne, božje, skromne številke. V primeru, da je bilo s tem mišljeno duhovno premoženje pa svetujem, da se obrnete na Kristusa, zveličarja sveta ali pa na njegovega nesojenega očeta, ki ve vse in hkrati nič.

ema 2009 gianni rijavec -  na žalost tudi on spada v kategorijo: “bizarno”. Ampak za vse so krivi mikrofoni, saj spremljevalni vokali niso pravilno zveneli.

emo dekleta iščejo pomoč -  očitno je tudi emo dekleta zajela vsesplošna, kvazi, kriza, ki nas straši s pomočjo, večinoma kvadratnih škatel. Vsekakor pa jim ni pomoči, vsaj dokler bo prevladovala logika; če oni tako pravijo, tako tudi je. Upam le, da dekleta čimprej dobijo pomoč, ki jo želijo. In vesel sem, da so jo prvo iskale pri meni, a žal pomoč težje nudim v virtualnem svetu kot v realnem.

facebook neprimerna fotografija -  če se ne motim se spletna socialna mreža imenovana facebook trudi, da pobriše vse neprimerne fotografije, ki jih naložijo uporabniki. Zato svetujem portala: glasuj zame ali simpatije.

fotografija kmeta -  predlagam obisk podeželja, kjer kmetje pridno delajo za svoj kruh, ki je vedno težje prigaran in vedno bolj krvav, saj zraven živinoreje sodi tudi klanje oziroma morjenje živine.

gradniki sveta bi bili -  otrokom primanjkuje lastne inovativnosti ter zmožnosti za razmišljanje, saj se namesto, da bi napisali lasten spis, odločijo tega prekopirati. Morda pa odprem trgovino, kjer bo moč kupiti: tisoč in en esej o tisoč in eni stvari, ki pade na pamet profesorjem, ki si želijo le, da bi učenci pričeli razmišljati s svojo glavo, a ne preveč, seveda.

grlo hrana zaleteti – jaz Tarzan, ti Jane! Ne mislim se spuščati v nadaljnjo debato o tem.

hrbtno plavanje zlate ribice -  dragi obiskovalec. S težkim srcem ti povem, da je tvoja zlata ribica, katere imena ne poznam, odšla tja; kamor gremo vsi le enkrat. Če poenostavim: umrla je! To sklepam zato, ker ni nikjer omenjeno, da bi ji bilo ime Peter Mankoč, ki hrbtno plavanje naravnost odlično obvlada in prekaša zlate ribice, saj za to dobi kolajno in nekaj (beri: ogromno) denarja.

igre ka režeš človekove – kam gre ta svet? Ne dolgo nazaj sem se jaz igral: “lopove in policaje”, zdaj pa bi se otroci kar malo klali med seboj. Samo tako za igro. Še pisati in govoriti ne znajo, pa bi rezali ljudi. Upam, da je šlo le za šalo, ko je oseba to geslo vpisala v iskalnik!

izolacija kleti – jaz se na vašem mestu ne bi trudil, saj vaš kolega Fritzl oddaja svojo klet, a žal ne poznam cene za eno noč. Morda boste to našli pri nadaljnjem brskanju po odmaknjenih kotičkih svetovnega spleta.

jaz kot žival – očitno še en spis, ki bi ga moral/a napisati doma pa si se zatekel/a na svetovno spletišče.

jezdeci apokalipse – so že tu, a jih ne vidiš oziroma jih ne prepoznaš!

jumbo plakat koliko placajo modelom – ogromno oziroma skoraj preveč, če mene vprašaš.

kaj bom ko bom velik v vrtcu – možnosti so naslednje: ali boš starš, ali boš vzgojitelj, ali pa pedofil. Izberi kot želiš (med prvima dvema)!

kaj lahko jemo za boljšo kri – jaz za ta namen pijem kri večini ljudi, ki jih poznam. Poskusi, ne bo ti žal!

kaj je vesolje – niti ne tako bizarno vprašanje. Nanj bom skušal odgovoriti v eni od naslednjih objav.

kako cestno kolo kupiti – kartica ali gotovina? To te vpraša prodajalec.

kako je nastalo bohinjsko jezero – če bi odprl svoj učbenik za geografijo, bi vedel, da je za nastanek jezera kriv ledenik.

kako naj se vrnem v domovino – prvo: kupi si prebivališče na želeni lokaciji. Drugo: spakiraj svoje stvari, se odjavi v RS in odidi. Tretje: Vozi previdno in vedno uporabljaj varnostni pas ter se zabavaj v svoji ljubljeni domovini.

kako odpraviti zadah po česnu – uf, ta je pa resnično težka. Priporočam, da ga sploh ne uživate, ker povzroča asocialnost. Sicer je pa zelo zdravo živilo. Vsekakor priporočam: žvečilno gumo ter nekaj,kar boste zaužili in bo močneje od česna.

kako stopiš sladkor – v posodi pri zmernem ognju. Mešaj, da se ne prismodi!

kako te nese v solo – za nosom!

kako teče čas – čeprav sem mlad, lahko povem, da izjemno hitro.

katera hiša je vedno prosta davka – polžja.

Kapljica krvi. Ob padcu na trda, stara asfaltna tla poškropi prašne čevlje. Glasen pok zmede mladega dečka, ki še ne zna brati, a dobro pozna besedo zaklonišče. Ve, da danes ne bo šel v šolo. Edino berilo, ki ga ne zna brati, a se ga je med poslušanjem naučil na pamet; so verski spisi, ki mu vlivajo pogum in ga polnijo z željo po maščevanju. Medtem ko čaka očeta, da se vrne domov, ga mati tolaži in prekriva skromno možnost, da je njen mož še med živimi. Prevečkrat je počilo. Ušesa bolijo od stalnega zvoka siren. Pokanje in vpitje se kajkmalu spremenita v najlepšo svetovno poezijo. Tako, ki človeka pomiri in ga uspava. Le tajenje resnice drži nemočne ljudi pokonci. Med živimi so le zaradi svojih ljubljenih. Ljubezen jih drži nad prekrvavljeno zemljo, prepojeno s solzami  nedolžnih.

Nekje daleč stran v pisarni močno zastraženega poslopja, kjer ni slišati grozljivega zvoka tehnološke kose smrti, se za dobro obloženo mizo voditelji oboroženih sil s pretiranim entuziazmom označujejo točke, ki jih bodo v kratkem obiskali jezdeci apokalipse. Želja po uresničitvi svetopisemskih pripovedi o koncu sveta in o globalnem uničenju vsega živega terja svojo uresničitev. Sonce se obarva rdeče, pojavi se pošast – vse se popolnoma ujema. Želja po preizkušanju novih in novih naprav za jemanje življenj je vedno večja.

Težko je razumeti trpljenje ljudi na eni, in brez pomensko prerekanje in odklanjanje premirja na drugi strani. Le kdo nas bo rešil, če se ne bomo sami. Začeti vojno in čakati, da pristopi nekdo močnejši, položi roko na tvojo ramo in ti reče: “lahko se prenehate obstreljevati!”, je absurd. Zatiskanje oči nad tem kar se dogaja je napačno. Odprimo oči in poglejmo slike, ki jih posredujejo vojni fotografi. Kaj nam sporočajo? Veselje in navdušenost nad vojno? Željo po nekaj več kvadratnih metrih tuje države? Ali pa želijo le konec te neskončne morije, ki nekatere ljudi spremlja že od samega otroštva? Odgovor je na dlani – v pomoč pa nam je lahko to, da si pobližje ogledamo slike in se vprašamo, ali je to ta stvar, ki jo želimo?

Vojna je od nekdaj ena najslabših političnih orodij človeštva. Zavedanje, da je civilizirana dežela tista, ki skrbi za svoje državljane in jim nudi lagodno življenje in ne poročil o učinkovitosti orožja, ki ga uporabljajo pri posredovanju v neki oddaljeni deželi, je pravilna. Civiliziran človek bo vedno odkril moč besed. Poseganje po tehnologiji, ki ne prinese veselja, temveč seje smrt ni civilizirano dejanje. Ljudje se bodo sčasoma že kot otroci prej naučili streljanja in pobijanja kot pa govornega izražanja. Vse ostalo bo pri trenutnem poteku življenja postalo nepomembno. Izobrazba ne bo nikomur koristila. Edino vprašanje na katerega niti odgovoriti ne bo treba bo kmalu: “ znaš uporabljati puško? ” Zadnje čase se sprašujem; kje bi se dalo vnaprej rezervirat kak bunker, saj bo v prihodnosti ta privilegij prišel še kako prav. Mogoče bi se splačal nakup dela Šmarne gore in gradnja bivališča v njej. Kdove, morda se pa celo zloglasni SCT odloči za gradnjo.
Ko bodo nebo bednikov razsvetljevale le še rakete in bo moč opazovati prelepe, romantične zvezde se bo počasi prenehala zgodba o rasi, ki ni nikoli postala civilizacija. V upanju na spremembe bi si te stopnje družbene odgovornosti želel do poteka mojega življenja, katerega trajanja ne določam jaz, marveč voditelji svetovnih velesil, ki raje uživajo v zakuskah in se od časa do čase le obregnejo ob teme kot so: mir, sobivanje in medsebojna ljubezen.
Vojne so na svetu le zato, da se ljudje ne zavedajo kako bedni smo vsi skupaj v resnici. Reveži, ki nismo zmožni medsebojnega komuniciranja in prijateljskega odnosa. Hranijo nas le zgodbe o tuji nesreči. A kaj se zgodi, ko katastrofa namesto na tuje, potrka na naša vrata?
Za trenutek se pokesamo in si obljubimo boljše življenje, a se, ko je nevarnost mimo spet vrnemo v stare samo uničevalske tirnice. Pred kratkim sem si v kinu ogledal film, ki nosi naslov: Dan, ko je obstala zemlja. Poanta tega filma je, da se ljudje ne zavedajo svojega uničevanja ter se s tem pripeljejo na rob propada, kjer jih čaka trenutek resnice in streznitve, ko jim grozi uničenje. Na koncu se sicer človeška rasa reši pred izumrtjem, a tam je tudi točka, ko se film konča z sporočilom, da se vsi lahko spremenimo. Če bi omenjeni film nadaljevali bi ponovno prišli do točke, ko se ljudje vrnejo k starim navadam in strateškim ciljem. Sila zla bi ponovno zavladala in pričela začaran krog nasilja, edina stvar, ki jo človeštvo obvlada iz generacije v generacijo do generacije krvi in smrti! Morje krvi.

(Vir fotografij v tej objavi je spletna stran: boston.com/bigpicture/ – priporočam)

Novo leto se je začelo in čas je, da zamenjamo stare koledarje. No, tega sem se sam lotil predčasno, saj ponavadi pustim, da decemberki motiv še nekaj časa krasi steno.

Ker pred letom dni nisem želel zabiti žeblja in s tem poškodovati stene – sem uporabil Pattexov Super Fix. Ta je koledar držal na svojem mestu in ni bilo videti, da bi se vdal njegovi teži.

Pomislil sem, da je lepilni trak odličen in nanj pozabil. Danes pa sem se kar poteno začudil, ko mi je poleg koledarja pri odstranjevanju odpadel tudi košček ometa. Pomislil sem že na prekletstvo odpadanja ometa, a sem ugotovil, da je trak za lepljenje dovolj močan, da bi z njim zalepil tudi sam omet na svoje mesto.

Šele zdaj sem obrnil embalažo na kateri piše, da je trak prvotno namenjen fiksiranju elementov težkih do 20 kilogramov, kar pa ni mačji kašelj. Proizvajalec izdelek predlaga za fiksiranje ogledal in okrasnih kosov lesa.

Zdaj pa me je začelo skrbeti; kaj bo, ko bom odstranjeval plakate, ki krasijo moj delovni prostor. Za naslednjič pa vem, da bom uporabil običajen lepilni trak. Res si ne želim, da bi se ponovilo to:

Top udarec po glavi. Vse kar je začutila. Slišala je zvok kovine, ki se je izgubljal v temi. Počasi je zapirala oči, a jih hipoma spet odprla. Znašla se je na dobro znanem kraju. V svoji vasi. Star vodnjak na sredi trga jo je pritegnil k sebi. Zanimal jo je njen odsev. Oče ji je vedno pravil, da se ne bo omožila, če ne bo dovolj lepa. Tako je bila že od zgodnjega otroštva obsedena s svojim videzom.
Hitela je proti središču dogajanja. Starem, a še ne usahlem vodnjaku ni bilo nikoli dolgčas. Okoli njega so se dogajale vsakdanje stvari pa tudi največje prevare. Vse je videl in čutil na svojem kamnitem telesu. Poznal je zgodbe tisočih obrazov, ki so se umival okoli njega. Videl jih je odraščati. Poznal je začetek in bridek konec vsake zgodbe in tudi dekle je na njem pustilo svojo sled. Poznal je njen pretresljiv konec in njen čudežen začetek življenja.
Odsev v vodi je pokazal negovan, ljubek obraz, ki je izžareval srečo in veselje mladih ljudi. Še vedno si lahko razbral brezskrbnost njenih oči ter mehkobo njenih ustnic. Dekle je preverilo mesto, ki jo je bolelo. Poznalo se ni nič. Niti praske ni utrpela. Zdelo se ji je čudno, a bila je presrečna, saj bi je bilo konec, če bi izgubila edino, kar ji je od njene družine ostalo.
Bili so trgovci. Od njenega pradedka naprej so se vsi člani družine ukvarjali s trgovanjem najrazličnejših stvari iz krajev kamor ne seže domišljija zasanjanega otroka. Njen oče je imel ogromno dela. Saj ne, da bi si moral nalagati tako breme, a on je vztrajal. Ni prenesel dneva, ko bi ležal in počival na toplem soncu, ki bi ga božalo od jutra pa vse do večera. Vedno ga je čakalo delo. Z mamo sta se odtujila. Tudi ona si je vedno izmišljevala opravke, ki jo čakajo, da bi zapolnila praznino iz otroških dni. Vsi moški v njenem življenju so jo zapustili ali pa je nastopil čas, da se odpravijo tja, kamor gremo vsi le enkrat. Tudi mož ni bil drugačen od ostalih. Sončni so bili dnevi, ko ji je naklonil pogled ali dva in mrki so bili meseci, ko ga je le občasno videla. Skorajda je pozabila kakšen je njegov dotik. Vse je bila le njena domišljija. V misli si je priklicala idealnega moža, čeprav je komaj poznala človeka, ki jo je le enkrat zares ljubil in nato pozabil. Ona ga je ljubila mnogo dlje. Ljubila je plod njune kratke, skupne noči.
Oče je imel hčerko rad. Čutil je dolžnost, da ji priskrbi dobrega in premožnega moža, da ji v življenju ne bo hudega. Bal se je, da bi jo premamila nespametna ljubezen in jo poslal v samostan, kjer so jo učile nune in vzgajali očetje, božji pastirji. Hčerka mu ni bila hvaležna in temu se je čudil. Ni razumel njenega gneva. Črna ji nikoli ni pasala pa tudi marala je ni. Spominjala jo je na žalosten dan, ki so ga zaznamovale solze in črnina. Neskončna črnina okoli ljudi. Njen brat je odšel raziskovat svet, ki ga nihče ni poznal. Rada ga je imela, ker jo je vedno ščitil. Neke noči pa je slišala pridušen krik matere ter očeta, ki je prvič odkar je imel družino, oprl buteljko vina ter jo brez okušanja izpraznil do dna, da je presahnila. Ni prenesel večnega odhoda edinega sina. Bolelo ga je v dno duše, a se je bal pustiti solzam na plano. Bil je namreč mož, ki se ne boji ničesar in nikoli ne toči solz ter kaže svoje šibkosti.
Dekle se je poskusilo odtrgati od vodnjaka, ki ji je pokazal vso žalost njenega življenja. Odsev je postal spačen od bolečin in končno je pogledala stran. Ni vedela kaj je z njo narobe. Ali sanja? Iskala je družino, a je ni bilo tam kot ponavadi. Očeta ni bilo v trgovini in mati ni hitela po ulicah kot nekoč. Vse bolj čudno je bilo vse skupaj. Ljudje so se ji smejali. Ljudje, ki jih je videla, ko je bila majhen otrok. Takrat so bili vsi stari in zgubani, a prepoznala je njihove poteze. Nikoli ni bilo toliko ljudi na kupu. Sploh pa niso bili tako veseli. Skomignila je z rameni in se naposled le odpravila domov pogledat, če je kdo od domačih tam.
Kar je videla jo je pretreslo v dno duše. Brat in oče za mizo govorita o tem kako bi razširila svoj posel. Mati se jima nasmiha ter se vsede možu v naročje. Iz oči jim izžareva ljubezen in, ko vidijo še njo se je razvesselijo. Dekle ni vedelo kak naj se obnaša. Kaj naj reče ljubljenemu bratu po vseh teh letih? Besede so bile premalo. Objela je vse in jih poljubila na lice. Spet je bila lahko srečna in osev iz vodnjaka je bila le grda mora, ki jo je lovila že celo življenje. Na mizi je bila potica. Mati se je potrudila in jo spekla, dobro kot še nikoli poprej. Mož je bil ponosen na družino, ki se je zbrala ob svečanem kosilu. Veselje in radost sta vrela iz njih. O, hvala ti preljubi oče nebeški! Stavek, ki je prišel iz njenih ljubkih ust je privabil nasmeh na obraz domačih. Ni razumela zakaj se smejijo. Tudi zanimalo je ni, saj je imela ob sebi vso ljubezen, ki si jo je kdajkoli želela.
Počasi se je dan prevesil v noč in prav vsi so počasi zapirali veke. Le dekle se je zavestno upiralo. Vedelo je, da je v raju in, če bi zaprla oči bi ga izgubila. Borila se je z utrujenostjo ter si ogledala ostale dele mesta, ki se niso nič spremenili. Le bolj veseli so bili kot prej. Nihče se ni kregal ali celo pobijal za dobrine, ki ne pomenijo nič. Vas ji je bila vedno bolj všeč, a kar naenkrat jo je premagala utrujenost.
Za hip je zatisnila oči in, ko jih je spet odprla je bila slika meglena. Njeni podplati so bili čudno topli. Okoli sebe je slišal ljudi, ki so navijali za konec neke čarovnice. Nič ni bilo več razločno. Počasi se ji je vračal spomin. Vsak košček jo je bolj in bolj zabodel v srce. Spomnila se je kako je po bratovem koncu mami počilo srce in očeta potolkel ponos. Ostala je sama in nihče je ni ščitil pred snubci, ki jih je morala sama zavračati iz dneva v dan, medtem ko je prodajala blago na tržnici in od tega komajda živela. Spomnila se je človeka, ki jo je izdal. Ko ga je tretjič zavrnila jo je oklical za čarovnico. Spomnila se je križa na stražarjevi opravi, ki jo je z enim samim natančnim udarcem uspaval. Sodišče je odločilo. Njena odločnost jo bo stala pravice do dihanja.
Zavohala je meso, ki se peče. Spomnila se je na podobo svoje družine, ki sedi za dobro obloženo mizo. Nehote je na glas je izrekla besede, ki si jih je zamislila. So mar prazniki? Vprašanje, ki je na obraz inkvizitorja priklicalo sarkastičen nasmeh. Seveda. Besede iz njegovih ust so jo pomirile, a ne za dolgo.
Vid se ji je zbistril. Kar je videla jo je prestrašilo, da je začela histerično vpiti. Na trgu ob vodnjaku je stal križ. Okoli križa pa polena pod mlado deklico, ki je v življenju ostala sama. Prsketanje ognja je lahko sedaj razločno slišala in z grozo opazovala. Ogenj se je razširil. Plamen, ki ji je predstavljal življenje jo je osvobodil. Šla je po poti, ki jo vsak prehodi le enkrat. Previdno s čolnom čez reko in že je bila tam. Končno se je zavedala kam so jo popeljale sanje. Na oni svet, ki ga je obljubljal zveličar. Vse je bilo tako resnično in hkrati čarobno. Končno je razumela zakaj so se smejali njenim besedam. Ni ji bilo mar kaj pomeni njena navzočnost med družino. Vesela je bila, da je končno našla svoj mir. Smrt je bila najlepša stvar, ki se ji je kdajkoli zgodila.