Že pred tednom dni smo se s sošolci spoznavali
na taboru v Bohinju. Bilo je enkratno. Dovolj
športa in veliko zabave. Sploh ne namerno
kopanje v jezeru je bilo zabavno – za gledalce.

Na mojo srečo sem bil v vlogi opazovalca, ko so
sošolci lovili ravnotežje na kanujih.

Na te prečudovite dni sem se spomnil, ker je
bilo takrat prelepo vreme. Ta teden pa je
mrzlo, da nekateri hodijo po ulicah že skorajda
v bundah. Na Rogli je že zapadel prvi sneg in
še malo pa se bo pričela smučarska sezona,
če se bo tako nadaljevalo.

Še pred tednom dni smo noge “hladili” v potoku/reki,
ki vodi v Bohinjsko jezero. No, nekateri pa so
se celo malo namočili.

Seveda pa ni manjkalo: kolesarjenja, adrenalinskih spustov,
hoje, petja in plezanja. Slednje je bilo enkratno. Žal so
bila kolena malo popraskana, a to nikogar ni preveč motilo.

Prelep dan. Ravno prav čudovit za prelep kolesarski izlet
do Kamniške Bistrice. Še po nekaj knjig za poletno branje
sem skočil. Ugotovil sem, da je Artemisa Fowla zmanjkalo
in na vrsto je prišla Makarovičeva ter druge knjige s police
’satira’.

Spet sem malo premetal sobo, ker hlač za kolesarjenje ni bilo
nikjer. Kljub pozabljivosti me je kmalu prešinilo, da so bile šele
pred kratkim oprane in se mogoče še vedno brez potrebe sušijo.
In res. Izkazalo se je, da že nekaj časa brezglavo hodim mimo hlač,
ki jih iščem. Bile so na tako vidnem mestu, da me je sram povedat,
da jih nisem zapazil.

Kljub iskalni akciji sem bil kmalu pripravljen za pot in le-ta se je začela.
Sprva počasi, a iz kilometra v kilometer sem stopnjeval tempo. Kmalu
sem dosegel svojo povprečno hitrost (39,4 km/h) ter užival v sončnih
žarkih, ki so me božali po licih.

Pripeljem se do Domžal in se zamislim – kako me je pred kratkim tu ujelo
neurje. Takrat sem bil popolnoma premočen ter še nekaj dni po tem me
je bolelo grlo.

Moj nasmeh na obrazu pa je kmalu zamenjalo začudenje nad neznanim
zvokom, ki ga je oddajalo nekaj na kolesu. Le kaj je to? Sem mar zapel
ob kako plastiko? Ne, ni bila plastika. Guma se je počasi spuščala zrak
in tik preden je kovina pričela rezati gumo sem se ustavil ter vmes skoraj
padel, saj mnogokrat pozabim, da so noge pripete na padala.

Ni minila sekunda, ko sem kolo obrnil narobe ter preveril gumi. Prednja
dobra – zadnja pa ni kazala življenjskih znakov. Bila je prazna, mrtva.

Moral sem počakati, da se cesta sprazni. “Danes je veliko prometa”, sem
si mislil. Preresno lahko kolo sem dvignil ter ga odnesel v senco, kjer je
delo lažje. Nisem želel odkrivat “tople vode” in kar takoj sem poklical
pomoč, saj zračne tlačilke ter rezervne zračnice nisem imel s seboj.

Medtem ko sem čakal prevoz, sem razstavil kolo ter pogledal kaj je
šlo narobe.

Kaj hitro sem ugotovil, da se je v zadnjo zračnico zapičil nek kos kovine,
ki ga ne morem izvleči.

Prevoz je prispel hitro in kolo sem postopoma naložil v avto ter se odpravil
v bolje opremljeno ‘delavnico’ popravit storjeno škodo.

S pomočjo klešč sem delček, ki je prekinil moje veselje kar hitro izvlekel.
Zakrpali smo luknjo – a kaj, ko sem med zaviranjem še malo narezal zračnico;
zaradi ostrih robov kolesa.

Ja, kos le ni tako majhen. Spominja na žebljiček. Ko se vrnem iz popotovanja
po Italiji me torej čaka popravilo oziroma zamenjava plašča ter zračnice.

Kaj naj rečem? Šmentana umazana cesta!

Danes sem se namenil malo peljati kolo na okoli. Vsedel sem se v
že nekaj časa osamljen sedež ter se odpravil proti Domžalam.
Vreme je bilo obetavno. Sončno, brez oblačka. Čevlje sem pripel
na pedala in začel poganjat. Občutek mi je bil že nekam tuj. Opazil
sem, da sem v boljši kondiciji, saj sem brez problema stalno poganjal
37km/h (povprečje).

Malo pred Domžalami pa presenečenje. Dež. Debele kaplje tolčejo po
meni. Obrnem se nazaj proti domu. Poganjam z vso hitrostjo. In glej.
Kmalu se pred mano prikaže on. Naš najboljši sosed. Mercator. Kolo dam
pod streho in se skrijem med vrata trgovine.

Počakal sem nekaj minut, da je glavnina šla mimo. Moker sem že bil in sem
se zato odpravil naprej kljub temu, da me je dež še vedno vztrajno močil.

Ves premočen sem se na pol slekel že zunaj hiše, saj je od mene kar kapljalo.
Pobrisal sem kolo, da ga ne bi načela rja. Skopal sem se s toplo vodo ter se
tako ogrel.

Začela me je boleti glava in desno uho in zato sem si napravil napitek
lekadol +c, ki je bolečini v pol ure odpravil.

Do nadalnjega čakam na lepo vreme; kolo bo do tedaj počivalo.

Ob vsej tej skrbi za okolje, ki jo izvajamo v Evropi in
neprestano onesnaževanje okolja v Združenih državah
na Kitajskem se mi zdi zelo ne fer, da naravna katastrofa
vedno prizadene neko revno državico, ki se iz dneva v dan
bori za to, da nahrani ljudi in priskrbi zdravila.

Sprašujem se, zakaj nikdar ne nastradajo tisti, ki bi si to zaslužili?
Recimo, da bi “big apple” prizadela tako huda nevihta; pa naj
si bo orkan ali pa povodenj, da bi se končno zamislili nad posledicami
onesnaževanja.

Številka najmanj 10.000 mrtvih Američanov v neurju bi veliko bolj spodbudila
svetovne voditelje, da se začnejo ne samo zavedati posledic uničevanja
okolja, marveč bi pričeli tudi ukrepati.

Prvo bi bilo potrebno zatreti še tako močne naftne družbe, ki nezadržno
višajo cene. Če se le te ne bi odločile znižati cene sodčka nafte na recimo
80 dolarje, bi bil nujen bojkot uporabe bencina za približno teden dni.
Tako bi ostalo dovolj nafte, da se ne bi dalo več izgovarjati, da jo je premalo.

Druga rešitev je veliko bolj ekološko obarvana. Pred kratkim sem bral, da je
v Belgiji že na voljo nekaj bencinskih črpalk, ki poleg bencina ponujajo tudi
tekoči vodik. Se pravi, da če si dovolj ekološko osveščen in je tvoja denarnica
dovolj debela; lahko kupiš avtomobil na vodik in tako ne onesnažuješ okolja.

Rešitev z vodikom je po mojem mnenju najboljša. Edina naloga Evropske povezave
je, da standardizira to obliko energije za pogon motorja. Na avtomobilski industriji
pa je, da se lotijo množične izdelave jeklenih konjičkov z motorjem, ki deluje na
vodik na absolutni ničli. Izdelovalec vozil BMW je eno tako vozilo podaril vladi
Republike Slovenije za službene namene v Bruslju, ker pri nas še ne premoremo
“vodikove črpalke”; čeprav se nekaj govori, da bo v kratkem ena zgrajena na obrobju
Ljubljane.

Cena vozila na omenjen pogon pa je precej višja od zmožnosti povprečno plačanega
Slovenca, saj znaša veliko več kot petdeset tisočakov. Ob vsem tem pa me skrbi,
da take množične proizvodnje vozil na vodik ne bi dovolila večja naftna podjetja
oziroma močni naftni lobiji, saj bi povpraševanje s prihodom novega načina “hranjenja”
motorja padlo.

Skrb vzbujajoč je tudi podatek, da naj bi bila naftna industrija zelo močno vezana na
svetovne borze in bi promet le teh močno upadel. Posledično bi ljudje začeli izgubljati
naložen denar in panika bi bila na vrhuncu. Ponovil se bi črni petek in spet bi bili,
gospodarsko gledano, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.

Bi pa tukaj omenil še eno stvar, ki me osebno zelo moti. V Sloveniji je preveč pozornosti
namenjene cestam za avtomobil. Kot udeleženec v prometu na kolesu, mi je zelo zoprno,
ker primanjkuje kolesarskih stez, ki bi omogočale varnejšo vožnjo tako kolesarjem kot
voznikom avtomobilov. Na poti iz Ljubljane do Kamniške Bistrice natančneje v Kamniku
sem se prestrašil, ko se je nek voznik odločil prehiteti traktor s prikolico, medtem ko je
mimo mene peljal avtomobil in se komaj izmaknil nasproti vozečemu, ki mu je brez premisleka
zapeljal v “škarjice”. Še dobro, da je se ni končalo z nesrečo v kateri bi jo po vsej verjetnosti skupil
tudi jaz, ker bi me verjetno odbilo v mimo deročo Kamniško Bistrico.

Tako je to. Slej ko prej bo več smrti zaradi avtomobilov in onesnaževanja okolja, ki pride v paketu skupaj
z njimi, kot pa smrti zaradi raka, aidsa in drugih sodobnih morilcev človeštva.

Včeraj sem se prebudil v lep sončen dan. Kislo držo
zaradi neprekinjenega zvonjenja bližnje cerkve sem
zamenjal za kolesarsko opravo.

Usedel sem se na kolo in se odpravil proti Dvorjam, ki
ležijo pod Krvavcem; kjer se je istega dne končala
smučarska sezona.

Odločil sem se za pot po kateri se še nisem peljal. Namesto,
da bi v Domžalah zavil proti Mengšu; sem se odpeljal naprej
proti Kamniku. Pozorno spremljanje prometnih znakov me
je pripeljalo do Komende.

Nakar zagledam ob cesti parkiran avto in pod njem človeka,
ki leži pod njem z nogami čez celotno cestišče. Ustavim se in
pogledam, če le-ta ne spi. Povedal mi je, da menja neko olje.
Brez besed sem ponovno “osedlal” kolo in se odpeljal Cerkljam
naproti.

Med potjo sem razmišljal; zakaj je ta človek parkiral avtomobil
tako, da je on sam ležal na cesti in s tem ogrožal sebe?
Ne spoznam se preveč na avtomobile, vendar se mi zdi, da bi
lahko vseeno zapeljal dvesto metrov naprej in avto servisiral tam.

Ni trajalo dolgo in že sem bil na cilju. Nekaj ur sem počival ter se
pogovarjal o tem in onem ter se nato proti večeri odpravil domov.

Močno prepoteno majico sem s težavo spravil s sebe. Izredno zabavna
in nasploh smešna (beri: ne zabavna in blesava) oddaja na komercialki
me je s svojimi neštetimi reklamnimi bloki spravila v slabo voljo;
zato sem se predčasno namenil spat.

Danes zjutraj sem se zbudil z bolečino v levi nogi in v s kislim vremenom
obarvanim nebom. Bolečina je kmalu minila. Tako hitro kot lepo vreme iz
včeraj na danes.

Danes sem se odpravil na prvo vožnjo s kolesom.

Nad kolesom sem navdušen. Na način prestavljanja
se moram še navadit. Prav tako je s pedali. Način
pritrjevanja čevljev na pedala (S Lock) mi je precej
tuj.

Po testnih kratkih petnajstih kilometrih vožnje me
je že začelo zebsti. Tako da sem se kar hitro vrnil
nazaj domov.

Še ena slikca pred čistilno napravo ljubljansko:

P.S. na temle "klancu" sem skoraj odletel, ker sem se šele učil
kako se odpne čevlje .