Včasih bi moški naredili prav vse, vse le za eno stvar…

Lepo je, ko se dvigneš nad te zoprne oblake na snežne strmine. Skupinsko smučanje se veliko bolj izplača, finančno gledano. (Slike so nastale 21. 1. 2010)

Lepo pozdravljeni poklicali ste sodišče.
Če kličete v zvezi s civilno pravnimi zadevami pritisnite 1.
Če kličete v zvezi s kazenskimi zadevami, pritisnite 2.
Če je vaš odvetnik Peter Čeferin ali Franci Matoz, pritisnite 3 in pustite svoj naslov, v 3 dneh vam bomo poslali oprostilno sodbo.
Če ste tajkun, župan, poslanec…,minister, YES-ovec… Pritisnite 4, vaš spis bomo založili do zastaranja.

(via e- mail)

Kultura, vedno manj je vidimo, slišimo, doživljamo…

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.

- France Prešeren

Eva Cassidy – True Colours

Premlevam; “le kje sem slišal to besedilo”. No, zdaj vem.

Tudi letos nas je “zadelo” kar nekaj uspešnih filmov. Jaz bom izpostavil tiste, ki so se mi vtisnili v spomin in še nisem pozabil naslova ali vsebine. Naj že kar na začetku razočaram in razkrijem, da si drugega filma sage Somrak: Nova Luna, nisem ogledal. Nekako se mi ne zdi vreden vstopnice, p2p poti pa se še nisem po služil. Da, glede na to, da se po mojih žilah pretaka nekaj decilitrov gorenjske krvi, se s kinematografi nisem preveč pogosto srečal. No, pa saj mi ostane še toplina doma in slika, ki jo na steno meče projektor.

Čeprav cena vstopnice za kino predstavo meri nekaj čez pet mernikov naše skupne monetarne valute, sem si kak film ogledal celo dvakrat, pa ne zaradi sebe, ampak, ker je zaradi spontanosti tako naneslo. Ker pa ne želim preveč dolgoveziti, bom kar začel.

Taken

Zgodba govori o trgovini z belim blagom. Dve postavni američanki se odpravita v pravljični Pariz. Že takoj po prihodu, pa naletita na skupino moških, ki ju ugrabijo. Oče ene izmed mladih in naivnih punc, pa je strah in trepet vseh zlikovcev tega sveta in je trdno odločen, da uporabi vse svoje znanje in veze ter reši hčerko iz rok brezčutnih Romunov/Albancev/Bolgarov (ugrabitelji izhajajo iz ene izmed držav, nisem pa popolnoma prepričan iz katere točno). No, na srečo je očkov načrt uspešen in oba se srečno vrneta domov, kjer mlada dama, na srečo še vedno devica, dobi priložnost za vstop v pevsko kariero.

The Ugly Truth

To je film, ki ga je verjetno večina moških videla v izključno ženski družbi. Zakaj? Zgodb je romantična. Fant je egoist, prikaz “povprečnega” predstavnika moškega spola, ženska pa neozdravljiv deloholičarka, ki odbija vse moške.  To seveda ne bi bilo nič novega, če se ne bi prav ta fant namenil najti osornemu dekletu partnerja. In glej ga zlomka, najde ga in jo poduči o tem, kako mora delovati, da ga osvoji v trenutku. No, potem pa počasi preskočimo na tisti romantični del zgodbe, ko oba ugotovita, da se okoli njiju krešejo iskrice, in se zaljubita…

Zombieland

Grozljivka in komedija v enem. Na kratko: vsi postanejo so zombiji, a le štirje pogumni američani (kakopak) preživijo to strašno kugo 21. stoletja. Skratka, veliko pobijanja, malo bolj pikantnih šal ter zvrhan koš groze. Vredno ogleda.

Angels & Demons

Film, ki smo ga verjetno vsi zelo težko čakali. Posnet je po knjigi, a je ta za kar nekaj stopenj boljša od končnega izdelka. Gibljive slike niso prikazale nekaj vratolomnih potez glavnega lika, ki bi vsekakor popestrile tudi sam film, a očitno je roka nekoga določila, da to ne sodi v samo zgodbo. Angele in Demone pa vsekakor rešuje tudi legendarni igralec Tom Hanks.

Final Destination 4

Smrt lovi preživele! Joj, kaj nam je storiti? No, film mi je zanimiv zaradi efektov, sama igra pa je več ali manj slaba. Ideja z bazenom, ki mori je zanimiva, pa tudi poskus križanja in nato smrt “morilca”, je izredno smešna, kar daje filmu še dodatnih nekaj točk.

Saw VI

Žaga. Cikel bolečih filmov. Gledalec bi si mislil, da se v šestem delu zgodba že zaključi, a konec deluje kot, da bomo videli še enega, zadnji del te krvave šole za poredne posameznike, ki jih zapor ali roka zakona ni spreobrnila.

Stargate Universe

Stargate SG-1, Stargate Atlantis in zdaj še ena serija v družini zvezdnih vrat, Universe. Zgodba se dogaja na ladji, ki naj bi jo zgradili starodavni z namenom, da le-ta na naseljivih planetih vzpostavi nova zvezdna vrata in tako razširi zemljevid galaksij. No, za nekatere, ki so si vsaj delno ogledali ostali dve omenjeni seriji, je zgodba že z začetka povsem razumljiva, a za druge je potrebnega nekaj potrpljenja.

Sicer ugotavljam, da v trenutku, ko sem se spravil zbirati filme nisem pomislil na film Orphan, ki sem si ga ogledal na domačem platnu, pa še kak se bo našel, ki mi bo naknadno vskočil v spomin.

Lenoba je ena čudna reč. Včasih pride prav, a večkrat nam dela preglavice. Že kar nekaj časa nisem napisal nič konkretnega. Da, prav dejstvo, da sem izjemno len je krivo za to. Tudi v redovalnici je možno opaziti, da ni prav vse v redu.

No, ta mesec sem se odločil premagati so silno in izjemno nalezljivo bolezen. Malo se sicer čudim, da še ni pravega cepiva proti lenoritisu, saj bi se za cepljenje v tem primeru odločil. Sedaj imam plan učenja. Omejuje me list papirja, ki mi nadležno skače v oči in pravi, da je čas za naravoslovje. Po tako dolgem premoru so moji prsti že nekoliko zakrneli. Sem in tja celo naredim kak lapsus.

December je mesec, ki sem se ga najbolj veselil. Sneg, prazniki in zaslužen počitek. A glej ga zlomka. Zaradi tega, ker od novembra do decembra nisem bil preveč priden in sedel ter računal, pretvarjal in skiciral, sem primoran te čarobne prednovoletne dni posvetiti prav temu.

Svojo barko vsak krmari sam in jaz sem v prejšnjem pristanu čakal predolgo. Izmučilo me je in odločil sem se, da izplujem na odprto, kjer sem ponovno našel tisto kar sem iskal, varen pristan.

No, glede na to, da živim pod sončnim Krvavcem, bi bil greh, če ne bi objavil tudi kake fotografije, ki sem jih pridno zajemal v nedeljo, ko sem se odpravil na nekaj urno smuko. Vreme je bilo prečudovito. Verjetno letos ne bo lepšega dneva kot je bil ta. Prvič sem preizkusil nove smuči, ki so nekoliko drugačne od vseh s katerimi sem smučal do sedaj. Letos sem se odločil še za nekaj pomembnega. Kupil sem si želvo, ki varuje moj hrbet in me hkrati tudi greje.

Fotografije niso preveč kvalitetne. Na temperaturi -18° Celzija je fotoaparat namreč bolj slabo deloval. Bil je več ali manj globoko zamrznjen.

Upam, da sem s tem zapisom prebil led, ki mi je zadnje mesece preprečeval spisati kako objavo. Zaenkrat je lenoba premagana…kako dolgo še?

Stand By Me

Nekaj lepega iz tabora za nadarjene na katerem sem bil.

P.S. Ja, vem, da bi bil že skrajni čas, da nadaljujem z rednim pisanjem tega bloga.

vir: rtvslo.si

Dolgo pričakovan nastop DJ-a številka 1 na svetu po izboru revije DJ Mag, se je zgodil včeraj,
no, v resnici je bilo to danes, saj je Armin s svojim nastopom pričel točno ob polnoči.

Takoj je bilo moč zaznati spremembo v ozračju, ko je bilo kar iznenada moč začutiti tistih
obljubljenih 200.000 W. Tudi z vizualizacijo že s samim pričetkom niso “šparali”.

S svojim mobilnim telefonom sem ujel nekaj trenutkov gibljivih slik, ko se je celotna
Hala Tivoli zavedla, da je nadzor nad našimi slušnimi organi prevzel prav on.

Varovanje je bilo zelo poostreno. Sam sem za vstop in izstop porabil kar nekaj
časa. Lahko bi rekli, da je bila zunaj skoraj večja “norišnica” kot v dvorani.

Po polnoči je dvorana postajala vedno manjša in manjša, saj se je šele takrat
vanju zgrnila večina oboževalcev techno-trance glasbe. Počasi je pričelo
primanjkovati prostora za ples in gibe, ki zahtevajo nekoliko več maneverskega
prostora.

Dogodek je bil solidno organiziran, a le nečesa ne razumem. Malenkost smešno je,
da se tak dogodek organizira v športni dvorani, kjer se trži tudi prostor na tribunah,
ki pa po mojem mnenju nikakor ni primeren za dogodek te vrste. No, kakorkoli,
elektronska glasba se pri nas očitno pričenja razvijati in uhaja iz manjših klubov
na velika prizorišča.

Letošnji ritem je bil malo bolj deževen kot lanski, a vendarle so se pred Kolosejem zbrali mladi
in stari ter prisluhnili glasbi.

Povezovalca sta bila tudi letos povprečno neokusna, a nihče ne pride na ta dogodek zaradi
prirediteljev samih, ampak zaradi glasbe, ki povezuje. No, čeprav se je akreditacija in s tem
boljši prostor za fotografiranje izmuznil, je fotografu Luki Medvešku vseeno uspelo zajeti nekaj
foto utrinkov s prireditve.

Aperion
Zveneli so dobro. Sicer rock skupina, ki pa so v svojo zasedbo vključili tudi nekaj klasike.
No, priredba Mein Herz me je navdušila, saj so zapolnili tudi tiste kotičke, ki jih Rammsteini
niso.

Gino & Band

Gino je eden izmed povprečnih nastopajočih glasbenikov na naši sceni. Na trenutke spominja na Jana Plestenjaka, a mu še vseeno ni kos. No, glasbeni okusi so različni in zdelo se je, da mlade dame razmeroma uživajo v njegovi predstavi.

Kingston

To so eni in edini. Študentje, dijaki, vsi jih naravnost obožujejo. No, njihovi vedno poletni ritmi so vedno dobrodošli na maturantskih ter absolventskih izletih tako, da so s svojim nastopom sprožili kar nekaj skomin dijakom, ki so se še pred tednom ali dvema z njimi potepali po Grčiji.

Soulfingers

Mogoče malo nezanimivi zaradi ostale druščine, ki se je pred tem mudila na odru, a vseeno so priredili pravi soul šov.

Petra Slapar

V bistvu njeno petje kar kmalu preslišiš, če si na dovolj dobrem mestu, da jo vidiš pobližje, kar je seveda nekoliko žalostno. Ni vrag, ta ženska ve kaj je posel in kako peti, da te bodo preslišali. Je pa vendarle pripravila nekaj ljudi v prepevanje njenih skladb, kar vidim kot plus.

Zablujena Generacija

Zablujenci so vedno nekaj posebnega. So dovolj udarni in zvenijo tako pank, da ti ne pustijo stati pri miru. Zdelo se je kot, da je večina ljudi čakala le njih, saj so se vse zbudili, ko so zaslišali malo bolj “trše” ritme.

Seveda pa to ni bilo vse, kar se je dalo videti tistega 11.9.2009. Tudi nekaj bolj atraktivnih plesnih korakov je bilo prikazanih v avli Koloseja ter na prostem.

Več fotografij bo v kratkem mogoče videti na novem, kmalu odprtem portalu.