Category Archives: Razmišljam

Jaz, naravni talent za skrb domačih živali!

Že kar nekaj časa nam po hiši lomasti zverina po imenu Izi.

Iz Izi - Morski prašiček

Ne! Zanj ne skrbim jaz. Zadnja žival za katero sem skrbel je bil zlata ribica.
Na koncu smo jo s skupnimi močmi več ali manj uspešno naučili plavati
hrbtno. Stvar ni bila v tem, da bi nanjo pozabili. Sploh ne. Vsak teden
je imela novo, čisto okolje ter dovolj hrane. In prav v tem je bil problem.

Vsi družinski člani smo se zbujali po določenem urniku in iz usmiljenja,
ker tisti pred nami ni nahranil ribe - dodali še hrane, da bitjece ne bi
shujšalo. In tako je bil zajtrk na sporedu ob šestih zjutraj. Nato spet ob
sedmih ter ob osmih in za finale ob pol devetih. Hrane je sumljivo hitro
zmanjkovalo, a riba je z veseljem goltala. Kako ne bi, če pa je že na
sami embalaži pisalo, da to hrano vodni domači hišni ljubljenčki naravnost
obožujejo. In tako je riba po nekaj mesecih pokazala svojo tehniko
plavanja, ki jo mnogi imenujejo hrbtno. Veselja je bilo tako kar na enkrat
konec. Nič več stresanja neke ne znane snovi v vodo in lovljenje ribice po
akvariju z mrežico. Riba je šla in mi smo se bili primorani sprijazniti.
Sprijazniti s preprostim dejstvom, da je odplavala na svojo zadnjo pot,
natančneje po kanalizaciji, če se seveda ne motim oziroma spomin ne
vara.
Tako sem ugotovil, da ne bom skrbel za nobeno žival več. Pa naj bo to
paličnjak ali katero drugo živo bitje.

Skoraj bi bil že pozabil, da sem imel v neke vrste terariju tudi paličnjaka.
Drobceno, palčki podobno bitjece, ki obožuje robidovje. Držal sem se
navodil za tako imenovano vzdrževanje, a je vseeno tudi ta odrevenel,
šel v krtovo deželo, šel tja kamor gremo le enkrat - ali pa je le tako
dobro oponašal rastlino in me s tem ukanil, da sem ga vzel iz terarija
ter ga odnesel ven. Spomnim se celo nabiranja robidovja zanj in
raziskovanje vzroka njegovega “dolgega potovanja”. Mogoče bi
potreboval večje količine vlage; sem si mislil sam pri sebi, medtem ko
sem končno napravil zaključek, da ne potrebujem nobene živali.

Zanimivo kako se včasih spomnimo na nekaj, kar je bilo zakopano
globoko v našem spominu.

Tako so se torej začeli nabirati razni akvariji in terariji oziroma, če
hočete; kletke, ki so kratile svobodo majhnim in velikim živalim.
Očitno človek želi občutiti neko nadvlado nad drugimi bitji, ko
hrani in zapira uboge tako oklicane ljubljenčke.

Tako kot država pridno dela s svojimi ljubljenčki zakonika in jih
sedaj tudi dosmrtno zapira v kletke na račun davkoplačevalcev.

Vsak potrebuje svojo živalco ali pa vsaj blog, da se ne dolgočasi
preveč. In tako je k nam v goste prišel prvo Kiko, ki smo ali veliko
bolje rečeno, so ga pazili tri tedne. Ko je odšel pa je  za stalno svoje
bivališče pri nas “prostovoljno” izbral Izi, Morski prašiček, ki ga jaz
le občasno nadlegujem s fotoaparatom in upam, da me kdo ne obtoži
mučenja živali. Z njim se pogovarjam kako grozno je, da nekateri vsak
dan uživajo meso in s tem neposredno posledično sistematično pobijejo
več kot 26 milijard živali le za hrano. Zanimiv podatek, če pripomnim,
da je ljudi na našem majhnem planetu, ki je tretji po vrsti od sonca in
se žal ne nahaja v središču galaksije Rimske ceste celih in dihajočih
približno 6,7 milijarde ljudi. On me razume in gloda njegovo ljubo solato.

Jaz ga ne hranim in se z njim ne ubadam preveč, ker me razni ljubljenčki
ne interesirajo več. So le še prodajni artikel. In to ne čisto navaden prodajni
artikel! So živa bitja, ki prinašajo denar trgovcem.

Vsekakor pa je včasih koristno, da ti vsaj nekdo pokosi travo, če si sam
tako len, da raje tečeš maratone, kot kosiš zelenje. Izi ima namreč nalogo,
da kosi - v njegovem primeru poje - travo, če je visoka. In glede na to,
da v trgovinah prodajajo razne pripomočke za hišne ljubljenčke se - ne
boste verjeli - najde tudi ovratnica in vrvica za morske prašičke. Danes
sem dobil namig, da bi lahko živalco uporabil kot samohodno kosilnico,
če bi le jo privezal na nek količek na mestu, kjer želim, da je trava pokošena.

A se mi preprosto ne ljubi nadlegovati našega velikega jedca zelenja. Včasih
pomislim, da bi lahko pojedel celo vesoljce, če so le-ti dejansko zeleni, saj
naj bi jih zadnje čase pogosto videvali ljudje, ki ponoči po čistem slučaju
oprezajo za ne navadnimi rečmi.

Iz Izi - Morski prašiček

Protected: Beda, zakaj?

This post is password protected. To view it please enter your password below:


Umrl Jörg Haider

Ko sem prebral to novico sem najprej preveril datum, saj sem
mislil, da gre zgolj za neslano šalo naše nacionalne televizije.
Datum se ne ujema z dnevom šaljivcev tako, da je novica
očitno resnična.

Človek, ki se je požvižgal na pravice slovenske manjšine in
ravno včeraj okrcal bodočo slovensko vlado v stilu: naj se ne
meša v notranje zadeve Avstrije.

Sprašujem se
ali Slovenci na
Koroškem
žalujejo
za njihovim
“Ječarjem”, ki
jim je
odstranjeval
dvojezične table
in bil nasprotnik
dvojezičnih šol.
Požvižgal se je na
avstrijsko državno
pogodbo in njen 7.
člen, ki ga namerava
bodoča nova
vlada – vsaj
tako naj bi pisalo v koalicijski pogodbi – glasno zagovarjati.

Verjetno pa je njegova smrt globoko užalostila vse privržence
in člane družine, – žena in dve hčerki – ki jim izrekam sožalje.
Stranka je na svojih spletnih straneh celo objavila, da naj bi to pomenil
njihov konec.

Iz te smrti pa se ponovno lahko nekaj naučimo. Haider je namreč
preminul, ker je med prehitevanjem drugega vozila izgubil nadzor
nad vozilom in se zaletel. Na kraju nesreče naj bi podlegel poškodbam.
Torej, se divjanje po cesti ne izplača. Sploh, če se ti ne mudi nikamor -
pa še zamujanje ni zadosten razlog za brezglavo divjanje. Lepo počasi
se daleč pride, pravijo.

“Pru čru”

No, pa sem spet na začetku. Pred približno osmimi leti sem
zakorakal v poslopje šole pod Krvavcem, kjer sem preživel
svoje prvo šolsko leto. Vse kar mi je ostalo v spominu je
lepa rumena rutka, ki sem jo - zaradi vernosti - nosil na poti
v šolo. Slabo leto po prvih šolskih počitnicah sem precej
idilično okolje na gorenjskem zamenjal s sivo in na trenutke
belo Ljubljano.

S težkim srcem sem zapustil sošolce, ki so se septembra spet
srečali v drugem razredu in se spraševali: kje je Anže?
Mene pa je čakala še težja naloga. Ponovno sem moral spoznati
vse nove sošolce, ki so se že spoprijateljili leto prej.
Kljub mojemu strahu so me zelo lepo sprejeli in kar presenečen
sem bil, da so me imeli - vsaj navidez, če ne drugače - radi takega
kot sem bil in še vedno sem. Drugačen od ostalih. Leta so minevala
in vsi smo se počasi starali. Počasi smo odraščali in vedno manj
smo si bili podobni. Včasih so nas družile igrače, a z leti se je to
spremenilo. Vsake toliko časa je sledil kak prepir, a smo spor že
naslednji dan pozabili in se spet veselo igrali policaje in lopove
vsak dan po pouku.

Res so bili lepi tisti dnevi, ko skoraj nismo imeli skrbi.
Letos je bilo moje zadnje leto s sošolci, ki so že nekako pozabili,
da sem tisti, ki se jim je pridružil nekoliko pozneje. Končal sem
zadnji razred osnovnošolskega programa in čas je bil, da si izberem
novo šolo, kjer bom ponovno zakorakal v neznano.

Danes se je zgodilo. V svežem jutranjem pišu vetra sem stopil iz
avta in se napotil proti vhodu. Hodniki so mi bili tuji in na srečo
so me plakati vodili do mesta srečanja vseh fazanov - kot radi
nekateri rečejo.

Minute do prihoda vseh razrednikov so se vlekle. Končno smo se
lahko z novo razredničarko sprehodili po šoli do učilnice v kateri
poučuje. Geografija; sem si rekel, ko sem že vnaprej videl, da so
stene polne zemljevidov, ki nas opozarjajo: kako majhni smo v
resnici.

Po uvodnih beseda in mojem spoznanju, da bom v teh prostorih
do tretje ure popoldan - skoraj vsak dan srkal informacije, ki mi
bodo (mogoče) kdaj prišle celo prav - je sledila razlaga novega
zakona, ki nam bo - dijakom - omogočil brezplačno kosilo
oziroma topli obrok. V večini bodo to enolončnice, a bolje
to kot nič.

Dvakrat sem že spoznaval nove sošolce in tokrat bo verjetno
lažje.

Na hitro sem si ogledal vseh novih 33 sošolcev in pogled se mi
je ustavil na dveh dekletih, ki sem jih od nekod že poznal.
Namesto, da bi preveč brskal po spominu sem ju ob prvi
priložnosti povprašal, če sta slučajno bivši učenki OŠ
Davorina Jenka, kjer sem sam preživel prvo leto šolanja.

Ker je sledil malenkost začuden pogled sem se še predstavil.
“Anže Frantar mi je ime” sem rekel in takoj so se začeli vračati
spomini naših skupnih norčij v podaljšanem bivanju oziroma
OPB-ju kot se temu na kratko reče.

Svet je majhen. To mi je bilo že jasno pred tem. Ampak, da
se od vseh gimnazij na gorenjskem znajdem v razredu z
bivšima sošolkama je pa res neverjetno. Prvi dan v gimnaziji
je bil na koncu tako še veliko lepši.

Res je lepo biti “pru čru”!

Večkratni “nateg” ljudstva

Saj ne, da bi rad težil o politiki, a kar se dogaja zadnje
čase je pa res smešno.

Od lažnih navedb, da Borut Pahor poseduje nov BMW X6 -
pa do najnovejših težav z oklepniki 8×8. Gledal sem intervju
na vest.si, kjer kardinal Franc Rode, ki ga jaz osebno ne maram
preveč (na tem posnetku pa se mi res dopade z izgovorjenim),
razlaga: kako se Slovenci preveč ukvarjamo z mini
incidenti. In res je! Zakaj pa bi celo Slovenijo zanimala novica
o padanju protipožarnega ometa v predoru Šentvid - Koseze?
Že več kot mesec dni se poročila začnejo na tak način:
Predor Šentvid - Koseze ponovno zaprt. Zakaj se raje ne
posvetimo pomembnejšim stvarem v svojem, mnogokrat
prekratkem življenju?

Novinarji naj raje posnamejo reveže, ki se prebijajo iz dneva
v dan in poskušajo preživeti lakoto in bedo. Teh je po
statističnih podatkih - briga me, če so levi ali desni - kar
200.000 kar je zastrašujoče. Koliko ljudi bi lahko za vsaj mesec
dni dobivalo višjo finančno podporo, če bi možakarji v vladi in
parlamentu nehali kazati s prstom eden na drugega ter ga
obtoževati vsega hudega, kar se dogaja v naši majhni deželici
pod Alpami?

Bolje bi bilo, če bi prej izkoreninili revščino kot pa nekaj
tajkunov, ki jih bo slej ko prej zadel infarkt in z njimi ne bo
več težav. Celo posebno policijo bi ustanovili, da bi
nas - uboge državljane - zaščitila pred tajkuni. Zvečer si ne
upam iz hiše, saj se bojim, da bi mi škodoval kak tajkun, ki
bi nenapovedano skočil izza vogala.

Še dobro, da je policija očistila ulice pretepačev, roparjev in
preprodajalcev mamil, ki nas zdaj ne ogrožajo več. Zdaj nas
ogrožajo starostniki, ki bi že zdavnaj morali v pokoj, a za
zabavo oškodujejo državo za nekaj milijonov - ali še bolje
milijard - evrov. Ne razumem zakaj se sploh lotijo podpisa
pogodbe če že v naprej vedo, da jih bodo “nategnili” kot že
tolikokrat poprej? Iz napak se učimo, pravijo. Po katastrofalno
zaključenih gradbenih projektih pa se slovenska javnost ne
nauči ničesar koristnega. Le čakajo, da jih spet kdo prinese okoli,
da bodo lahko nato s prstom kazali nanj češ:
Njega zaprite, ker sem podpisal pogodbo, ki je oškodovala
davkoplačevalce!

Naj se sliši še tako grozno. Sam bi dal gospodu Zidarju
priznanje za večkratno oškodovanje državljanov brez,
da bi ga doletele sankcije! Zdi se mi, da si zasluži pokal,
priznanje ali pa vsaj pohvalo za uspeh, ki ga je “zakrivil”
v mnogih letih brezglavega trošenja denarja naših
“vrhovnih vodij”.

Sicer pa so novinarji potrebovali neko zgodbo, da jim ni
bilo dolgčas, saj je kriminal, ki fizično in ne finančno škoduje
ljudem popolnoma nezanimiv zanje.

Opazil sem tudi, da je zadnje čase manj afer kot bi jih bilo,
če novinar Vladimir Vodušek ne bi bil na dopustu. Mogoče pa
išče Mladića, kdo ve?

Zanimiv je bil tudi sprejem Kozmusa, dobitnika zlate medalje na
olimpijskih igrah v Pekingu. SDS z Janezem Janšo na čelu je
očitno gluh na žvižge in kritike iz publike. Takole sliši govor
predsednika stranke SDS njihova kamera:

In tako sliši njegov govor vestna kamera (posnetek: vest.si):

Sicer pa večina novinarjev dobro opravlja svoje delo in opozarja tudi
o prepadu v sami današnji družbi. Čudno je le, da javnost te stvari
ne zanimajo ali pa se bojijo resnice, da smo spet drug drugemu volk
in ne človek - kot bi morali biti!

Glasbena scena in ponorele najstnice

Glasbena scena je polna skupin, ki s svojimi skladbami ciljajo
predvsem na mlade. Najstnice in tudi najstnike, ki si še vedno
iščejo svoje vzornike. Vsi si želijo nek občutek pripadnosti in
ponavadi ga najlažje pridobimo s poslušanjem enake glasbe, zvrsti
ali skupine, ki je všeč večini. Kot neke ovčke stopamo po stopinjah
drugih, ki jim je uspelo. Želimo si postati tako uspešni kot oni.

Hodimo in sledimo nekomu, ki ga ne poznamo in sčasoma se
zavemo, da s tem delamo neumnost. Zakaj bi oponašal nekoga
samo zato, ker se ti ‘dopade’ njegova glasba? Zakaj bi ob novici,
ki verjetno sploh ni resnična - organiziral protestni shod, da bi svoje
ljubljene vzornike obdržal skupaj? Mar se nihče ne zaveda tega, da
njihove vzornike večinoma ne zanima, če vam zlomijo vaše oboževalsko
srce s tem, da se razidejo.

Vedno je vmes samo denar! Vzemimo za primer skupino RBD, ki bo
v mesecu septembru kar trikrat nastopila v hali Tivoli.
Mnoge oboževalke in (redkejši) oboževalci so v skrbeh; ali bo njihova
naj skupina nastopila v Ljubljani, ali se bo prej v spremstvu solz premnogih
najstnikov razšla?!

Kdo pri zdravi pameti bi zavrnil tako dobro priložnost kot jo ima skupina
RBD? Komu je še uspelo privabiti toliko gledalcev v Tivolsko dvorano in
to na tri koncerte, ki so večinoma popolnoma razprodani? Še Olimpiji
ne gre tako dobro, čeprav bi bilo včasih lepo, da bi bila dvorana nabito
polna z navijači! Res ne razumem zakaj bi kdorkoli zavrnil tako “lahek denar”?
V dveh dneh petja se bodo njihove - in še pomembneje - denarnice
založb in manegerjev kar dobro zapolnile.

Verjetno pa le niso tako neumni? Mogoče so le tako pametni, da so sprožili
to novico in tako dobili zastonj reklamo. Mediji jih tako zastonj oglašujejo
in oni privarčujejo denar za oglase. Pametno, kajne?

No, tudi “množica” oboževalk in približno pet oboževalcev so danes
protestirali v Ljubljani proti razpadu priljubljene skupine. Takole so
poročali mediji:

Pa dovolj o skupini RBD, ker se močno bojim horde najstnic, ki me lahko
poteptajo!

Tudi skupina Nemcev - Tokio Hotel - je pripravljala koncert v Tivoliju.
“Žal” je ta propadel, saj je pevec Bill poškodoval svoje glasilke, ali nekaj
takega. Tudi sam, priznam, občasno poslušam njihovo glasbo. Zakaj?
Ker so mi nekatere, v bistvu dve, skladbi všeč. A zato še vseeno ne bi
protestiral, če bi se TH, kot jih nekateri imenujejo, razšli. Bolje jih je
poslušat kot gledat, verjemite.

So pač ena izmed glasbenih skupin, ki jim od časa do časa prisluhnem in
ne bi mi bilo tako hudo, če bi bila na moji ‘playlisti’ ena skupina manj.

Mogoče bi me prizadelo, če bi razpadla skupina imitatorjev Saša Hribarja,
ki se v petek zjutraj na nacionalnem radiu norčujejo iz vsega in vseh:

Katerega uporabiti?

DSC00630

Letališče

Tam sem bil v torek. Le kaj sem počel?

DSC00566 DSC00567 DSC00568 DSC00569

A veš?

A veš da ME ŽE MA DA BI TE ?

Načrt

Imam načrt.

In danes se mi smeje, ko razmišljam kako ga bom izvedel.

Stanje:  :) :) :) :) :)