Seveda pa se taka nadaljevanka tudi ne vrti brez tako imenovanih
žrtev. Tako je že ukinjena oddaja Resnična Resničnost, le ugibamo
pa lahko katera bo naslednja, saj se mošnjiček vedno bolj zapira
za nove oddaje in vedno bolj odpira za nadaljevanke. Resnično
dvomim, da potrebujemo še eno vsakodnevno igrano serijo, a
verjetno, kot vedno, to najbolje vedo snovalci programa.

Morda nam na nacionalni, davkoplačevalski televiziji pripada
vsaj nekaj več njihove avtorske vsebine. Zadnje serije so
namreč kupljene za malo več kot milijon skupne evropske valute.

Televizija je tako vedno manj zanimiva, saj primanjkuje mladinskih,
izobraževalnih ter dokumentarnih oddaj naše in ne tuje produkcije.

Kaj moremo? Bomo pač gledali nanizanke, če bomo slučajno po
nesreči vklopili televizijo.

Tako se na bregu Save že velikokrat znašel kak kos bele tehnike,
pohištva, gradbenega materiala, smeti in podobnih odpadkov.
Smeti se včasih tudi kurijo, a to ogroža le naša dihala in ne samo
zemlje.
Vedno več je primerov, ko ljudje pijemo vodo iz zajetij, kjer na
katera se ne legalno odlagajo odpadki človeka. Počasi, a vendarle
vztrajno, kot je to že v navadi, se uspešno zastrupljamo.

Nič me ne preseneča, da se število tako imenovanih pack v naravi
vedno bolj in bolj veča, saj se brezplačno odmetavanje elementov,
ki ne sodijo v naravo celo splača! Zakaj bi plačal neko vsoto denarja,
če pa lahko preprosto vse naložiš v avto ali na prikolico ter se odpelješ
na manj obljuden kraj. Tam ti ponesreči vsi odpadki padejo iz
avtomobila in to opaziš šele, ko se vrneš nazaj domov. Seveda bi bilo
brez smiselno iskati te “izgubljene” odpadke, saj so lahko marsikje.

Zaradi takih slučajev oziroma nesreč pri prevozu na legalno odlagališče
je na portalu za prijavljanje pack imenovanem 7dni vedno več in več
prijav krajev takih primerov.

Veljal naj bi rek, da to kar ješ tudi si. In očitno je človeštvo le ena
ogromna smet, ki jo bo mati narava slej ko prej očistila z obličja
zemlje.
In to zato, ker jemo smeti. Slišal sem za primer, ko so ne legalno
odlagališče odpadkov “odstranili” tako, da so ga zakopali in
prekrili z zemljo na vrh skritega odpada pa posadili koruzo.
Tako koruza lepo raste in nevedni kupci se počasi zastrupljajo.

Ljudje smo torej veliki packi! In prav to nas bo na žalost vse
pogubilo. Zadušili se bomo v smeteh.

Iz Izi - Morski prašiček

Ne! Zanj ne skrbim jaz. Zadnja žival za katero sem skrbel je bil zlata ribica.
Na koncu smo jo s skupnimi močmi več ali manj uspešno naučili plavati
hrbtno. Stvar ni bila v tem, da bi nanjo pozabili. Sploh ne. Vsak teden
je imela novo, čisto okolje ter dovolj hrane. In prav v tem je bil problem.

Vsi družinski člani smo se zbujali po določenem urniku in iz usmiljenja,
ker tisti pred nami ni nahranil ribe - dodali še hrane, da bitjece ne bi
shujšalo. In tako je bil zajtrk na sporedu ob šestih zjutraj. Nato spet ob
sedmih ter ob osmih in za finale ob pol devetih. Hrane je sumljivo hitro
zmanjkovalo, a riba je z veseljem goltala. Kako ne bi, če pa je že na
sami embalaži pisalo, da to hrano vodni domači hišni ljubljenčki naravnost
obožujejo. In tako je riba po nekaj mesecih pokazala svojo tehniko
plavanja, ki jo mnogi imenujejo hrbtno. Veselja je bilo tako kar na enkrat
konec. Nič več stresanja neke ne znane snovi v vodo in lovljenje ribice po
akvariju z mrežico. Riba je šla in mi smo se bili primorani sprijazniti.
Sprijazniti s preprostim dejstvom, da je odplavala na svojo zadnjo pot,
natančneje po kanalizaciji, če se seveda ne motim oziroma spomin ne
vara.
Tako sem ugotovil, da ne bom skrbel za nobeno žival več. Pa naj bo to
paličnjak ali katero drugo živo bitje.

Skoraj bi bil že pozabil, da sem imel v neke vrste terariju tudi paličnjaka.
Drobceno, palčki podobno bitjece, ki obožuje robidovje. Držal sem se
navodil za tako imenovano vzdrževanje, a je vseeno tudi ta odrevenel,
šel v krtovo deželo, šel tja kamor gremo le enkrat - ali pa je le tako
dobro oponašal rastlino in me s tem ukanil, da sem ga vzel iz terarija
ter ga odnesel ven. Spomnim se celo nabiranja robidovja zanj in
raziskovanje vzroka njegovega “dolgega potovanja”. Mogoče bi
potreboval večje količine vlage; sem si mislil sam pri sebi, medtem ko
sem končno napravil zaključek, da ne potrebujem nobene živali.

Zanimivo kako se včasih spomnimo na nekaj, kar je bilo zakopano
globoko v našem spominu.

Tako so se torej začeli nabirati razni akvariji in terariji oziroma, če
hočete; kletke, ki so kratile svobodo majhnim in velikim živalim.
Očitno človek želi občutiti neko nadvlado nad drugimi bitji, ko
hrani in zapira uboge tako oklicane ljubljenčke.

Tako kot država pridno dela s svojimi ljubljenčki zakonika in jih
sedaj tudi dosmrtno zapira v kletke na račun davkoplačevalcev.

Vsak potrebuje svojo živalco ali pa vsaj blog, da se ne dolgočasi
preveč. In tako je k nam v goste prišel prvo Kiko, ki smo ali veliko
bolje rečeno, so ga pazili tri tedne. Ko je odšel pa je  za stalno svoje
bivališče pri nas “prostovoljno” izbral Izi, Morski prašiček, ki ga jaz
le občasno nadlegujem s fotoaparatom in upam, da me kdo ne obtoži
mučenja živali. Z njim se pogovarjam kako grozno je, da nekateri vsak
dan uživajo meso in s tem neposredno posledično sistematično pobijejo
več kot 26 milijard živali le za hrano. Zanimiv podatek, če pripomnim,
da je ljudi na našem majhnem planetu, ki je tretji po vrsti od sonca in
se žal ne nahaja v središču galaksije Rimske ceste celih in dihajočih
približno 6,7 milijarde ljudi. On me razume in gloda njegovo ljubo solato.

Jaz ga ne hranim in se z njim ne ubadam preveč, ker me razni ljubljenčki
ne interesirajo več. So le še prodajni artikel. In to ne čisto navaden prodajni
artikel! So živa bitja, ki prinašajo denar trgovcem.

Vsekakor pa je včasih koristno, da ti vsaj nekdo pokosi travo, če si sam
tako len, da raje tečeš maratone, kot kosiš zelenje. Izi ima namreč nalogo,
da kosi - v njegovem primeru poje - travo, če je visoka. In glede na to,
da v trgovinah prodajajo razne pripomočke za hišne ljubljenčke se - ne
boste verjeli - najde tudi ovratnica in vrvica za morske prašičke. Danes
sem dobil namig, da bi lahko živalco uporabil kot samohodno kosilnico,
če bi le jo privezal na nek količek na mestu, kjer želim, da je trava pokošena.

A se mi preprosto ne ljubi nadlegovati našega velikega jedca zelenja. Včasih
pomislim, da bi lahko pojedel celo vesoljce, če so le-ti dejansko zeleni, saj
naj bi jih zadnje čase pogosto videvali ljudje, ki ponoči po čistem slučaju
oprezajo za ne navadnimi rečmi.

Iz Izi - Morski prašiček

Da, nekdo me na nekoga spominja.

Včeraj so v Orto baru Bohem-ovci predstavili svojo
novo ploščo, ki so ji nadali ime Manifest Ljubezni.
Ustvarili so enkratno vzdušje, medtem ko so odigrali
pesmi nove in stare plošče ter s tem ogreli publiko.

Iz Bohem, predstavitev albuma: Manifest Ljubezni

Tako smo slišali njihove stare in bodoče uspešnice,
ki bodo prav gotovo pogosto predvajane na radijskih
postajah.
V prvi vrsti moram pohvaliti odličen vokal, ki dobro
poje brez matrice, ampak ga v ozadju spremlja band.
Zato z veseljem že težko pričakujem naslednji koncert.

Iz Bohem, predstavitev albuma: Manifest Ljubezni

Več slik pa si lahko ogledate v spletni galeriji!

This post is password protected. To view it please enter your password below:

Password:

Res je tudi, da s(m)o slovenci zelo ne kritična publika.
Poslušamo prav vsako smet, ki nam jo - z namenom,
da jo bomo vzljubili - servirajo dan za dnem v medijih.
Pri nas je raven kvalitete pri večini taka, da bi celo jaz lahko
pel glavni vokal v kakem bandu. Tisti, ki me poznajo
si lahko v mislih predstavljajo, kako bi se vse skupaj
slišalo. Vseeno pa upam, da jim domišljija ne bo preveč
delala, ker bi tako lahko resno ogrozili svoje zdravje.

Pa šalo na stran - med množico “smeti” se le najde
nekaj dobrih ustvarjalcev in Tide definitivno sodijo
mednje.

Oni so fantje, ki si upajo več, imajo tekste v angleškem
jeziku in ponujajo rockerske rife, kitarske solaže in melodijo,
ki jo danes bolj redko zasledimo na naših koncertnih odrih.
Prav zaradi vsega naštetega so verjetno ena izmed redkih
domačih skupin, ki bi jo z lahkoto zamenjali za kakšen tuji
rock band.

Izdali so že dva albuma in posneli nekaj videospotov.
Zadnji po naslovu Something Else je “luč sveta” ugledal 24.10.

Pravkar pa so na svoji turneji. En koncert so že odigrali v
Mariborskem Štuku in ta teden nameravajo ogreti tudi
publiko v Ljubljani. Nastopili bodo v Orto baru.

Meni osebno je všeč skladba Brain Damage:

Sledeči koncerti:
30.10.08 (četrtek) SI – LJUBLJANA/ Orto bar 22:00,
vstopnina 8,00 €, za člane TIDE COMMUNITY (rezervacije
na: tide.community@gmail.com) 6,00 €

08.11.08 (sobota) SI – POSTOJNA/ Klub Jazzy 21:00,
Vstopnina: 5,00 €

Share and Enjoy:

]]> http://anze.frantar.com/2008/10/28/tide-odlicna-slovenska-glasbena-skupina/feed/ http://anze.frantar.com/2008/10/27/premagal-sem-se-ljubljanski-maraton/ http://anze.frantar.com/2008/10/27/premagal-sem-se-ljubljanski-maraton/#comments Mon, 27 Oct 2008 15:46:16 +0000 Anže Frantar http://anze.frantar.com/2008/10/27/premagal-sem-se-ljubljanski-maraton/ V nedeljo zjutraj sem se premagal! In sicer na maratonu.
Natančneje na 13. Ljubljanskem Maratonu, kjer sem odtekel
21. kilometrov.
Na letošnji maraton
sem se pripravljal
približno štiri mesece.
Skoraj vedno po isti
trasi nekajkrat
tedensko.
Večkrat sem si želel
prekiniti to tedensko
tekaško rutino, a je
nisem.
Tako se je počasi bližal
datum maratona.
Vmes sem se meseca
septembra podal na
sedem kilometrsko
preizkušnjo, ki so
jo organizirali na
Ptuju. Takrat sem
ugotovil, da je dobro
s sabo vzeti tudi
nekaj vode, da ne
nastopi kriza.

Na startu sem se
skupaj s skupino
tisočih tekačev
še zadnjič ogrel
in čakal na župana,
ki je v rokah držal “pištolo”, da jo sproži in naznani začetek
maratona.
Glasen ‘pok’ in na pot smo se podali tekači na 21 in 42
kilometrov. Po dveh kilometrih se je množica že lepo
zredčila in začeli smo loviti svoj ritem. Jaz sem ga kar kmalu
ujel in ga držal vse tja do 14 kilometra, kjer sem pospešil in
skorajda “šprintal” zadnjih 7 kilometrov. Na desetem kilometru
me je bolečina v gležnjih opomnila, da sem prehitro zrasel.
Prav tako sta v istem “jeziku” z mano komunicirali tudi koleni,
ki mi še vedno prepevata “čudovito” pesmico in mi ne pustita,
da bi pozabil na noge.
Tempo je bil prvih 14 kilometrov odličen in verjetno mi ga ne bi
uspelo vzdrževati, če bi tekel popolnoma sam. Omogočal mi
je, da sem varčeval z energijo do točke, kjer sem se namenil,
da jo do konca izkoristim.
Prvič sem se srečal s težavo, da po skoraj končanem teku
na zadnji okrepčevalni postojanki nisem uspel po grlu spraviti
hrane in vode. Komaj sem se prisil, da sem zlizal dve kocki
sladkorja - pa še te sem pojedel samo napol in ostalo izpljunil.
Telo mi enostavno ni dovolilo vnesti ničesar vase.
Za nadaljne pol maratonske preizkušnje sedaj vem, da je
potrebno v telo vnesti večjo količino hrane kot sem jo sedaj.

Vsekakor pa bom nadaljeval s treniranjem teka in morda
oziroma verjetno se bo moj rezultat izboljšal. V nedeljo sem
namreč 21 kilometrov pretekel v 1 uri 59 minutah in
27 sekundah (netto).
Tek torej priporočam vsem. Starim in mladim. To je res čudovit
šport za druženje in nadgrajevanje svoje psihe - kot nekateri
radi rečejo.

Za piko na i; pa prilagam tudi posnetek začetka in konca maratona
Ljubljanskega:

Danes so v nakupovalnem središču BTC priredili koncert
imitatorjev znane in ponovno priljubljene skupine ABBA.

Zame le-ti niso bili preveč zanimivi. Navdušil me je namreč
nastop skupine, ki se je dobesedno igrala z ognjem.

Več slik v GALERIJI.