Anže Frantar

Top udarec po glavi. Vse kar je začutila. Slišala je zvok kovine, ki se je izgubljal v temi. Počasi je zapirala oči, a jih hipoma spet odprla. Znašla se je na dobro znanem kraju. V svoji vasi. Star vodnjak na sredi trga jo je pritegnil k sebi. Zanimal jo je njen odsev. Oče ji je vedno pravil, da se ne bo omožila, če ne bo dovolj lepa. Tako je bila že od zgodnjega otroštva obsedena s svojim videzom.
Hitela je proti središču dogajanja. Starem, a še ne usahlem vodnjaku ni bilo nikoli dolgčas. Okoli njega so se dogajale vsakdanje stvari pa tudi največje prevare. Vse je videl in čutil na svojem kamnitem telesu. Poznal je zgodbe tisočih obrazov, ki so se umival okoli njega. Videl jih je odraščati. Poznal je začetek in bridek konec vsake zgodbe in tudi dekle je na njem pustilo svojo sled. Poznal je njen pretresljiv konec in njen čudežen začetek življenja.
Odsev v vodi je pokazal negovan, ljubek obraz, ki je izžareval srečo in veselje mladih ljudi. Še vedno si lahko razbral brezskrbnost njenih oči ter mehkobo njenih ustnic. Dekle je preverilo mesto, ki jo je bolelo. Poznalo se ni nič. Niti praske ni utrpela. Zdelo se ji je čudno, a bila je presrečna, saj bi je bilo konec, če bi izgubila edino, kar ji je od njene družine ostalo.
Bili so trgovci. Od njenega pradedka naprej so se vsi člani družine ukvarjali s trgovanjem najrazličnejših stvari iz krajev kamor ne seže domišljija zasanjanega otroka. Njen oče je imel ogromno dela. Saj ne, da bi si moral nalagati tako breme, a on je vztrajal. Ni prenesel dneva, ko bi ležal in počival na toplem soncu, ki bi ga božalo od jutra pa vse do večera. Vedno ga je čakalo delo. Z mamo sta se odtujila. Tudi ona si je vedno izmišljevala opravke, ki jo čakajo, da bi zapolnila praznino iz otroških dni. Vsi moški v njenem življenju so jo zapustili ali pa je nastopil čas, da se odpravijo tja, kamor gremo vsi le enkrat. Tudi mož ni bil drugačen od ostalih. Sončni so bili dnevi, ko ji je naklonil pogled ali dva in mrki so bili meseci, ko ga je le občasno videla. Skorajda je pozabila kakšen je njegov dotik. Vse je bila le njena domišljija. V misli si je priklicala idealnega moža, čeprav je komaj poznala človeka, ki jo je le enkrat zares ljubil in nato pozabil. Ona ga je ljubila mnogo dlje. Ljubila je plod njune kratke, skupne noči.
Oče je imel hčerko rad. Čutil je dolžnost, da ji priskrbi dobrega in premožnega moža, da ji v življenju ne bo hudega. Bal se je, da bi jo premamila nespametna ljubezen in jo poslal v samostan, kjer so jo učile nune in vzgajali očetje, božji pastirji. Hčerka mu ni bila hvaležna in temu se je čudil. Ni razumel njenega gneva. Črna ji nikoli ni pasala pa tudi marala je ni. Spominjala jo je na žalosten dan, ki so ga zaznamovale solze in črnina. Neskončna črnina okoli ljudi. Njen brat je odšel raziskovat svet, ki ga nihče ni poznal. Rada ga je imela, ker jo je vedno ščitil. Neke noči pa je slišala pridušen krik matere ter očeta, ki je prvič odkar je imel družino, oprl buteljko vina ter jo brez okušanja izpraznil do dna, da je presahnila. Ni prenesel večnega odhoda edinega sina. Bolelo ga je v dno duše, a se je bal pustiti solzam na plano. Bil je namreč mož, ki se ne boji ničesar in nikoli ne toči solz ter kaže svoje šibkosti.
Dekle se je poskusilo odtrgati od vodnjaka, ki ji je pokazal vso žalost njenega življenja. Odsev je postal spačen od bolečin in končno je pogledala stran. Ni vedela kaj je z njo narobe. Ali sanja? Iskala je družino, a je ni bilo tam kot ponavadi. Očeta ni bilo v trgovini in mati ni hitela po ulicah kot nekoč. Vse bolj čudno je bilo vse skupaj. Ljudje so se ji smejali. Ljudje, ki jih je videla, ko je bila majhen otrok. Takrat so bili vsi stari in zgubani, a prepoznala je njihove poteze. Nikoli ni bilo toliko ljudi na kupu. Sploh pa niso bili tako veseli. Skomignila je z rameni in se naposled le odpravila domov pogledat, če je kdo od domačih tam.
Kar je videla jo je pretreslo v dno duše. Brat in oče za mizo govorita o tem kako bi razširila svoj posel. Mati se jima nasmiha ter se vsede možu v naročje. Iz oči jim izžareva ljubezen in, ko vidijo še njo se je razvesselijo. Dekle ni vedelo kak naj se obnaša. Kaj naj reče ljubljenemu bratu po vseh teh letih? Besede so bile premalo. Objela je vse in jih poljubila na lice. Spet je bila lahko srečna in osev iz vodnjaka je bila le grda mora, ki jo je lovila že celo življenje. Na mizi je bila potica. Mati se je potrudila in jo spekla, dobro kot še nikoli poprej. Mož je bil ponosen na družino, ki se je zbrala ob svečanem kosilu. Veselje in radost sta vrela iz njih. O, hvala ti preljubi oče nebeški! Stavek, ki je prišel iz njenih ljubkih ust je privabil nasmeh na obraz domačih. Ni razumela zakaj se smejijo. Tudi zanimalo je ni, saj je imela ob sebi vso ljubezen, ki si jo je kdajkoli želela.
Počasi se je dan prevesil v noč in prav vsi so počasi zapirali veke. Le dekle se je zavestno upiralo. Vedelo je, da je v raju in, če bi zaprla oči bi ga izgubila. Borila se je z utrujenostjo ter si ogledala ostale dele mesta, ki se niso nič spremenili. Le bolj veseli so bili kot prej. Nihče se ni kregal ali celo pobijal za dobrine, ki ne pomenijo nič. Vas ji je bila vedno bolj všeč, a kar naenkrat jo je premagala utrujenost.
Za hip je zatisnila oči in, ko jih je spet odprla je bila slika meglena. Njeni podplati so bili čudno topli. Okoli sebe je slišal ljudi, ki so navijali za konec neke čarovnice. Nič ni bilo več razločno. Počasi se ji je vračal spomin. Vsak košček jo je bolj in bolj zabodel v srce. Spomnila se je kako je po bratovem koncu mami počilo srce in očeta potolkel ponos. Ostala je sama in nihče je ni ščitil pred snubci, ki jih je morala sama zavračati iz dneva v dan, medtem ko je prodajala blago na tržnici in od tega komajda živela. Spomnila se je človeka, ki jo je izdal. Ko ga je tretjič zavrnila jo je oklical za čarovnico. Spomnila se je križa na stražarjevi opravi, ki jo je z enim samim natančnim udarcem uspaval. Sodišče je odločilo. Njena odločnost jo bo stala pravice do dihanja.
Zavohala je meso, ki se peče. Spomnila se je na podobo svoje družine, ki sedi za dobro obloženo mizo. Nehote je na glas je izrekla besede, ki si jih je zamislila. So mar prazniki? Vprašanje, ki je na obraz inkvizitorja priklicalo sarkastičen nasmeh. Seveda. Besede iz njegovih ust so jo pomirile, a ne za dolgo.
Vid se ji je zbistril. Kar je videla jo je prestrašilo, da je začela histerično vpiti. Na trgu ob vodnjaku je stal križ. Okoli križa pa polena pod mlado deklico, ki je v življenju ostala sama. Prsketanje ognja je lahko sedaj razločno slišala in z grozo opazovala. Ogenj se je razširil. Plamen, ki ji je predstavljal življenje jo je osvobodil. Šla je po poti, ki jo vsak prehodi le enkrat. Previdno s čolnom čez reko in že je bila tam. Končno se je zavedala kam so jo popeljale sanje. Na oni svet, ki ga je obljubljal zveličar. Vse je bilo tako resnično in hkrati čarobno. Končno je razumela zakaj so se smejali njenim besedam. Ni ji bilo mar kaj pomeni njena navzočnost med družino. Vesela je bila, da je končno našla svoj mir. Smrt je bila najlepša stvar, ki se ji je kdajkoli zgodila.