Non scholae, sed vitae discimus.

Pa ga imamo! Čas nove vlade, namreč. Kaj nam bo to dobrega prineslo bomo še videli. Vladna četica je že pričela oblegati svoje resorje in bolj ali manj kisli obrazi so zapuščali svoje pisarne. Karel se bo po novem zanimal za okolje, večni dr. Dimitrij Rupel pa bo svetoval v kabinetu predsednika vlade Boruta Pahorja. Ne razumem tega razočaranja v medijih, saj se mi osebno zdi Rupel povsem kompetenten človek za svetovanje na področju, ki ga je vodil že skoraj od osamosvojitve Republike Slovenije.Škoda bi namreč bilo, če bi postal veleposlanik na Dunaju. Sam tam osebno poznam ljudi, ki so dovolj sposobni, da nadomestijo veleposlanika Petriča ob koncu mandata.

Borut Pahor je zagrenil jutranjo kavo mnogim, ki so ga volili, a s tem ni povzročil dolgoročnih negativnih posledic. Dejstvo je, da če imaš v državi ljudi, ki premorejo edinstveno znanje ter izkušnje na nekaterih področjih, jih boš vsekakor po sami kmečki logiki povabil k sodelovanju. Mandatar je s to gesto dokazal, da meje med poloma, levim in desnim, ne obstajajo, če je za to razlog. In zbiranje kompetentnega kadra je zadostno opravičilo, da imaš v kabinetu desničarja, a ne skrajnega.

Danes je bil tudi dan, ko se je novi svetovalec za zunanje zadeve odpravil na delovno mesto. Spretno se je izognil kameram in pustil novinarje kot kakšne cucke čakati na mrazu, medtem ko so v njegovem imenu drugi sporočili, da izjave ne bo. Sedaj imamo štiri zunanje ministre: predsednika države, predsednika vlade, ministra za zunanje zadeve, Dimitrija Rupla in Marjetico Rupel. Bolje štiri kot en, kajne? Res lepo, da nekdo uresničuje svoje obljube na začetku mandata.

Slišati pa je tudi namigovanja, da se Borut Pahor na skrivaj dogovarja z nekom, ki je eden največjih specialistov na obrambnem področju v naši državici, da bi le-ta sprejel mesto posebnega svetovalca za obrambo v kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije. Neuradni podatki izpisujejo, letos, zloglasno črko J. Le kdo stoji za to mistično črko bi se vprašali. Viri predvidevajo, da gre v resnici za vsem dobro poznanega ter oboževanega bivšega predsednika vlade Janeza Janšo. Njegovi dosežki in izkušnje na področju obrambe so dobro znani. Je ena izmed oseb, ki jo snubi celo evroatlanstska zveza Nato. To potrjuje strokovnost za opravljanje dela svetovalca za obrambo.

Janez Janša bi bil tudi dober za svetovalca pri orožarskih poslih. On naj bi bil namreč eden izmed tistih, ki jim je uspel izjemen dosežek. Udeleženi naj bi bili v orožarskih aferah od Depale vasi pa do Patrie. Tako bi v Pahorjevem kabinetu sedel nekdo, ki ima izkušnje z nabavo orožja in bi lahko preprečil morebitne nepravilnosti ob prihajajočih mega milijonskih poslih.
Upam, da se vse skupaj uresniči in barva naše vlade ne bo več rdeča, ampak lepo pisana oziroma pravljično mavrična, univerzalna ter utopična.

Končno si bodo lahko segli v roke; levi in desni ter se usedli za isto, okroglo, skoraj sto tisočakov vredno mizo, in se skupaj zavzeli za prihodnost in enotnost naroda. Le tako bomo lahko kot država preživeli. Tako državo hočemo in jo lahko tudi imamo, če se seveda malo potrudimo. Pustimo se torej presenetiti.

Puppetz – Sanje in Jaz

Slovenski oglasni prostor so preplavile reklame MORSA oziroma slovenske vojske, ki vabi državljane in državljanke, naj se jim pridružijo. Tako  sedaj visijo vrvi z jumbo plakatov, ki nas nagovarjajo; naj jih preplezamo. Očitno so to nekateri dejansko poskusili, saj nekaj vrvi manjka. Ali pa so si jih le sposodili, ker so opazili, da jih nihče ne uporablja.

Slovenska vojska je vsekakor dober delodajalec,
če gledamo navzven. Slovenski športniki imajo dokaj solidno službo ter redno plačo. Seveda se za dobre dosežke na tekmovanjih še toliko bolj potrudijo, ko pa jim prihodek v vojski komaj zadostuje.

Imamo hrabro enoto športnikov, a to je le ena od mnogih. Najštevilčnejše so pehote, ki so bojda dobro izurjene. Tudi oklepne enote so bodo vedno bolj okrepile. Sploh takrat, ko bo izvršitev naročila Patrij končana. Glede na zanimanje za vojaški poklic pa se zastavlja mnogo vprašanj; kdo bo sploh upravljal nova bojna vozila, ko pa število vojakov pada in ne narašča – kot zahteva pogodba oziroma dogovor z zvezo Nato.

Od tu torej potreba po novem portalu, ki privablja ljudi željne častne službe. Postani vojak je portal, ki predstavi vse kar morate vedeti, če želite služiti domovini. Tako vas nagovorijo nekateri športniki in obrazložijo zakaj so se pridružili oboroženim silam.Le kdo se bi branil dobrega delovnega okolja, možnosti napredovanja ter poštene plače?

Nihče! V slovenski vojski lahko pričakujemo vse to le nekaj je precej relativno. Da, vedno se ustavi pri denarju!

Plačni sistem je slab! Kako boš ponosen na svoje delo, če pa ti delodajalec izkaže nespoštovanje, ko ti nakaže borih 653 ali največ 767 Evrov, če imaš opravljeno IV. stopnjo izobrazbe?!

Najvišje navedeno plačilo je 1090 Evrov, če si častnik, poročnik.
Jaz lahko povem, da za tak denar ne bi podpisal pogodbe za dobo petih let pa čeprav ti za tako odločitev ponujajo kar 1.372 Evrov. Toliko denarja naj bi upravičilo tistih častnih 700 Evrov na mesec za vsako kapljico znoja puščeno na poligonu oziroma pomembnih misijah, ki so verjetno tajne. Seveda se ti v primeru, da služiš v tujini plača za štiri krat poviša, a je stanje enako, ko se vrneš nazaj domov in prejemaš manjšo vsoto za podobno ali celo enako delo. Če si torej želiš dobrega zaslužka in nisi kakorkoli vezan na svojo domovino se lahko mirne vesti odpraviš na služenje v tujino ter tako solidno profitiraš, a še vedno obstaja tveganje, da se ne vrneš.

Za enkrat so imeli naši vojaki srečo v nesreči, da so ob napadih na konvoje preminili tuji vojaki. A vedno ne bo tako.

Pošteno bi bilo, da bi za svoje delo pripadniki oboroženih sil dobili več. Dvomim, da bi koga pritegnila le zagotovila, da je delo častno in ni za vsakogar. Seveda, da je le za tiste, ki so z malim zadovoljni in v sili hudič še muhe žre.

MORS bo porabil denar s katerim bi lahko nagradil in za vsaj malo dlje časa zadržal v službi pripadnike vojske za reklamiranje vojaške službe, ki je skoraj nihče noče zaradi nizke plače.

Zelo uporaben pa je del strani, ki obrazloži kako trenirati za boljšo telesno vzdržljivost. Taka navodila pridejo prav, ko se lotiš priprav na maratone oziroma vzdržljivostne teke.

Vsak študent ali bodoči študent ve, da potrebuje denar, če želi biti samostojen in si, denimo, sam kupuje bencin. Do tega lahko pride na nekaj različnih načinov. En je, da ima premožne starše in zavidljivo visoko žepnino vsak mesec. Lahko se zaposli in tako pride do rednega dohodka. Ena imed možnosti pa je štipendija slovenske vojske, ki pa štipendista zavezuje, da se po končanem študiju zaposli v vojski za vsaj enkrat toliko let kot je finance prejemal. To sicer ne bi bilo slabo, če bi bila plača idealna in bi jo tako z veseljem prejemal osem let pogodbenega služenja v oboroženih silah.

Lov na bodoče vojake je torej odprt!

Včeraj se je v športni dvorani gimnazije Šentvid zgodil derbi med dvema odličnima moštvoma. Košarkarji in košarkarice gimnazije Šentvid so se pomerili z ekipo gimnazije Bežigrad. Kot je bilo pričakovano s strani zvestih šentviških navijačev, so dekleta in fantje nadvladali pod košem in tako premagali prizadevne Bežigrajčane, ki so se neuspešno borili za zmago.

Foto: Luka Medvešek

Zmaga je torej ostala doma. Dekleta so za 32 točk nadigrale gostje, ki so se v bežigrajski okoliš vrnile s porazom 63:31. Pri fantih je bila tekma še toliko bolj napeta, a so vseeno uspeli pridobiti 16 točk vodstva pred,
v zeleno odetimi, gosti. Tako je trener na parket lahko poslal tudi druge igralce in rezultat je ob zadnjem pisku na semaforju kazal 89:82 za šentviške fante.

Zame pomembnejši pa je bil moj prvi nastop kot Šentviški Fanatik. Malo treme je na začetku res bilo, a če se ne oziraš po tribuni pred koncem nastopa tudi ta ne predstavlja posebnega problema. Res je, da nas je v vrstah fanatikov kar nekaj tako imenovanih fazančkov in tudi sam moram priznati, da sem še malo mlečen, kar se raznih akrobacij tiče. A vse se da naučiti z vajo. In tako nam je naš prvi nastop stekel naravnost fantastično.

Uspelo mi je spraviti vse žoge v koš in to je najpomembneje. Bal sem se namreč, da bi zgrešil koš ali pa skočil prenizko, a to se na srečo ni zgodilo. Na srečo imam tudi posnetek tega, lahko bi rekli, krsta pred občinstvom.

“Svet je lep!” Tako poudarjajo starejši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, babice in dedki ter vsi odrasli, ki nas spremljajo med našim odraščanjem. Medtem ko odraščamo, nas napolnijo z nekimi ideali, ki nam predstavljajo, na prvi pogled, čudovito okolje, kjer smo se rodili in še danes živimo. Počasi nam otroška duda ni več povšeči in igrače izgubljajo svoj pomen, in pričnemo z razmišljanjem o svetu in o ljudeh, ki jih vsakodnevno srečujemo na svoji – za univerzum – precej nepomembni poti.

Malokdaj se zgodi, da se ustavimo ter razmislimo; kam smo namenjeni in zakaj sploh bomo uresničili našo, večkrat nepomembno, namero. Brez dolgoročnih ciljev si zastavljamo nepomembne naloge ter bežimo stran od soljudi z izgovorom, da imamo pač delo, ki ne more počakati. Zakopani v rutinsko delo ne opazimo minljivosti časa, vrednosti vsake zapravljene sekunde prekratkega življenja. Namesto da bi se s prijatelji odpravili na sprehod in na pogovor o mogoče nepomembnih stvareh, si doma pulimo lase zaradi nekaj smetk, ki se tako vztrajno nabirajo na našem preljubem parketu. Ko smetke očistimo in čez čas spet “vržemo” oči na parket, ugotovimo, da je le-teh še več kot prej. Ko nekajkrat ponovimo isti postopek, ugotovimo, da smo brezglavo izgubili kar nekaj dragocenega časa v našem časovno omejenem življenu. Tako se dan za dnem ljudje podijo od doma do službe , od službe do doma ali pa od doma do šole in spet nazaj domov. Za zvezke in knjige, polne informacij, ki jih morebiti nikoli ne bomo zares potrebovali v življenju. Večina stvari, ki jih se jih dnevno učimo, se bo izgubilo v toku življenja in nam ne bodo prav nič koristile.

Tako spet ugotovimo, da smoizgubljali le čas in ničesar pridobili. Živimo v svetu premnogih “pravil” in še številčnejših krivic, ki se jih nikoli ne pozabi, ampak ostanejo zakopane globoko v ljudeh in nekega dne izbruhnejo na površje. Vsak večer se povprečna družina – v kolikor ni prišlo do razveze – usede pred stroj za manipuliranje z množicami in posluša ter gleda nepomembne in večinoma napihnjene informacije, brez katerih bi prav tako lahko normalno zaspali in sanjali sanje, ki jih ustvarja naša podzavest, da bi nas s tem pomirila in odklopila od same krutosti človeške družbe ter sveta. Zakaj bi me zanimalo, koliko ljudi je umrlo v terorističnem napadu na neko vasico na drugem koncu sveta? Naj se sliši še tako bolano, ampak jaz se lahko taki novici le smejem, ko vem, da so napadalci ubili nedolžne ljudi, ki so njihovi bratje in ne sovražniki. Res jih ne razumem  kaj bi radi dosegli s pobijanjem svojega naroda. Morda bi se radi sami izbrisali iz obličja zemlje še preden se iz držav bližnjega vzhoda umaknejo tuje zavezniške vojaške sile. Strah je postal temelj te družbe in tega skomercializiranega sveta, ki se naslaja nad žrtvami svojega krutega sistema.

Takega sveta nočemo, a se še vseeno prepuščamo v ta temačni tok manipuliranja in zastraševanja. Dosegli smo celo to, da se stare gospe bojijo bakterij, ki se nahajajo na okenski polici. Na ta način jim lahko prodajo zaščito pred temi tako imenovanimi “morilci”.

V tem sistemu se nahajajo neke vrste odpadniki, ki zavračajo več vrst zastraševanja in manipulacije. A tudi ti lahko podležejo tej evforiji, ko ljudje verjamejo lastnim lažem in prevaram. V vsem tem se nam izgublja občutek za sočloveka. Za pravo komunikacijo med nami, “razumnimi” bitji, že dolgo nisem slišal. Prepir, jeza, sovraštvo, strah, evforija, manipulacija. Gradniki sodobnega sveta, ki počasi pada v depresijo in še globljo recesijo. Vse to nas bo poneslo nazaj v kameno dobo, kjer smo, po mojem mnenju že sedaj. Nismo več bratu brat, ampak volku volk. Za lasten uspeh pokopljemo prijatelje, sorodnike in sploh vse, ki jih lahko potunkamo v našo lastno korist. Svet se polni z razočaranimi ljudmi, ki so brez volje do življenja, saj se jim le-to ne zdi več smiselno. Zakaj bi ustarjal, če pa te z vsakim poskusom bolj in bolj potolčejo in psihično pohabijo. Sploh se ne čudim nad statistiko samomorov v Republiki Sloveniji, saj ima vsak dovolj razlogov, da konča začaran krog. Ta svet, ki ga je ustvarilo človeštvo in se vrti v napačno smer je vedno bolj in bolj krut in umazan. Umazan kot stare in neoprane soldaške spodnjice. Tega napačnega vrtenja se ne da več ustaviti, saj smo že presegli kritično točko, ko se zdravo ustvarjena družba prične podirati in nastaja depresivno okolje, ki uničuje vsakega posameznika, košček za koščkom. Ob izkoriščanju nekega kontinenta se sprašujem kdo bo naslednji? Morda mi ali pa se bodo vsi ponovno usmerili proti črni celini in nadvladali tamkajšnje ljudi ter jim vsilili delo, kot že velikokrat poprej.

Naposled bo družba uničena in takrat se bo nehala pisati zgodovina tega sveta. Pokvarjeni ljudje bodo povsod naokrog. Ljudje, ki so živeli na žuljih drugih in jim dajali sramotno nizko finančno podporo za njihov trud. Svet, ki ga imamo sedaj, je tak, da si človek včasih želi, da se sploh ne bi pojavil v tej življenski obliki. Zakaj bi živeli v tem svetu? Najboljši odgovor bi bil morda za druge. Za vse slabe ljudi obstaja kazen ali pa pač ne. Obstaja le, če v to verjamejo in če vi verjamete, da bodo za svoja hudodelstva res kaznovani. Jaz v to ne verjamem. Verjeti v nekaj in dati roke v zrak, namesto da bi ukrepali je brezsmiselno. Žalostno je tudi to, da za tiste, ki verjamejo v to ne obstaja noben raj. Le tega so si ljudje izmislili, da bi omilili svoje trpljenje in se vsaj nečesa veselili; pa čeprav, morda malenkost morbidno, smrti.

Človeška družba se večinoma ne zaveda dolgoročnih posledic
divjih odlagališč več ali manj nevarnih odpadkov. Verjetno se
veliko teh oseb, ki na skrivaj pustijo nevarne kemikalije nekje
na prostem ne zaveda, da je to prepovedano. Zakaj le imamo
odlagališča namenjena pravilni predelavi odpadkov? Verjetno
zato, ker mati zemlja tudi ne “poje” vsega kar jo tako rekoč
zaliva.
V Ljubljani je več zanimivih primerov divjih odlagališč. Večinoma
ta najdejo svoje mesto na raznih vodovarstvenih območjih. Od
Barja Ljubljanskega pa vse do naše najdaljše reke, Save, ki jo na
poti proti jugu spremlja ogromno pack v naravi. Sava je očitno
nek simbol smetišča. Mar so se ljudje tolikokrat zmotili in mislili,
da reka Sava v resnici pomeni Javno Komunalno Podjetje Snaga?

Tako se na bregu Save že velikokrat znašel kak kos bele tehnike,
pohištva, gradbenega materiala, smeti in podobnih odpadkov.
Smeti se včasih tudi kurijo, a to ogroža le naša dihala in ne samo
zemlje.
Vedno več je primerov, ko ljudje pijemo vodo iz zajetij, kjer na
katera se ne legalno odlagajo odpadki človeka. Počasi, a vendarle
vztrajno, kot je to že v navadi, se uspešno zastrupljamo.

Nič me ne preseneča, da se število tako imenovanih pack v naravi
vedno bolj in bolj veča, saj se brezplačno odmetavanje elementov,
ki ne sodijo v naravo celo splača! Zakaj bi plačal neko vsoto denarja,
če pa lahko preprosto vse naložiš v avto ali na prikolico ter se odpelješ
na manj obljuden kraj. Tam ti ponesreči vsi odpadki padejo iz
avtomobila in to opaziš šele, ko se vrneš nazaj domov. Seveda bi bilo
brez smiselno iskati te “izgubljene” odpadke, saj so lahko marsikje.

Zaradi takih slučajev oziroma nesreč pri prevozu na legalno odlagališče
je na portalu za prijavljanje pack imenovanem 7dni vedno več in več
prijav krajev takih primerov.

Veljal naj bi rek, da to kar ješ tudi si. In očitno je človeštvo le ena
ogromna smet, ki jo bo mati narava slej ko prej očistila z obličja
zemlje.
In to zato, ker jemo smeti. Slišal sem za primer, ko so ne legalno
odlagališče odpadkov “odstranili” tako, da so ga zakopali in
prekrili z zemljo na vrh skritega odpada pa posadili koruzo.
Tako koruza lepo raste in nevedni kupci se počasi zastrupljajo.

Ljudje smo torej veliki packi! In prav to nas bo na žalost vse
pogubilo. Zadušili se bomo v smeteh.

Že kar nekaj časa nam po hiši lomasti zverina po imenu Izi.

Iz Izi – Morski prašiček

Ne! Zanj ne skrbim jaz. Zadnja žival za katero sem skrbel je bil zlata ribica.
Na koncu smo jo s skupnimi močmi več ali manj uspešno naučili plavati
hrbtno. Stvar ni bila v tem, da bi nanjo pozabili. Sploh ne. Vsak teden
je imela novo, čisto okolje ter dovolj hrane. In prav v tem je bil problem.

Vsi družinski člani smo se zbujali po določenem urniku in iz usmiljenja,
ker tisti pred nami ni nahranil ribe – dodali še hrane, da bitjece ne bi
shujšalo. In tako je bil zajtrk na sporedu ob šestih zjutraj. Nato spet ob
sedmih ter ob osmih in za finale ob pol devetih. Hrane je sumljivo hitro
zmanjkovalo, a riba je z veseljem goltala. Kako ne bi, če pa je že na
sami embalaži pisalo, da to hrano vodni domači hišni ljubljenčki naravnost
obožujejo. In tako je riba po nekaj mesecih pokazala svojo tehniko
plavanja, ki jo mnogi imenujejo hrbtno. Veselja je bilo tako kar na enkrat
konec. Nič več stresanja neke ne znane snovi v vodo in lovljenje ribice po
akvariju z mrežico. Riba je šla in mi smo se bili primorani sprijazniti.
Sprijazniti s preprostim dejstvom, da je odplavala na svojo zadnjo pot,
natančneje po kanalizaciji, če se seveda ne motim oziroma spomin ne
vara.
Tako sem ugotovil, da ne bom skrbel za nobeno žival več. Pa naj bo to
paličnjak ali katero drugo živo bitje.

Skoraj bi bil že pozabil, da sem imel v neke vrste terariju tudi paličnjaka.
Drobceno, palčki podobno bitjece, ki obožuje robidovje. Držal sem se
navodil za tako imenovano vzdrževanje, a je vseeno tudi ta odrevenel,
šel v krtovo deželo, šel tja kamor gremo le enkrat – ali pa je le tako
dobro oponašal rastlino in me s tem ukanil, da sem ga vzel iz terarija
ter ga odnesel ven. Spomnim se celo nabiranja robidovja zanj in
raziskovanje vzroka njegovega “dolgega potovanja”. Mogoče bi
potreboval večje količine vlage; sem si mislil sam pri sebi, medtem ko
sem končno napravil zaključek, da ne potrebujem nobene živali.

Zanimivo kako se včasih spomnimo na nekaj, kar je bilo zakopano
globoko v našem spominu.

Tako so se torej začeli nabirati razni akvariji in terariji oziroma, če
hočete; kletke, ki so kratile svobodo majhnim in velikim živalim.
Očitno človek želi občutiti neko nadvlado nad drugimi bitji, ko
hrani in zapira uboge tako oklicane ljubljenčke.

Tako kot država pridno dela s svojimi ljubljenčki zakonika in jih
sedaj tudi dosmrtno zapira v kletke na račun davkoplačevalcev.

Vsak potrebuje svojo živalco ali pa vsaj blog, da se ne dolgočasi
preveč. In tako je k nam v goste prišel prvo Kiko, ki smo ali veliko
bolje rečeno, so ga pazili tri tedne. Ko je odšel pa je  za stalno svoje
bivališče pri nas “prostovoljno” izbral Izi, Morski prašiček, ki ga jaz
le občasno nadlegujem s fotoaparatom in upam, da me kdo ne obtoži
mučenja živali. Z njim se pogovarjam kako grozno je, da nekateri vsak
dan uživajo meso in s tem neposredno posledično sistematično pobijejo
več kot 26 milijard živali le za hrano. Zanimiv podatek, če pripomnim,
da je ljudi na našem majhnem planetu, ki je tretji po vrsti od sonca in
se žal ne nahaja v središču galaksije Rimske ceste celih in dihajočih
približno 6,7 milijarde ljudi. On me razume in gloda njegovo ljubo solato.

Jaz ga ne hranim in se z njim ne ubadam preveč, ker me razni ljubljenčki
ne interesirajo več. So le še prodajni artikel. In to ne čisto navaden prodajni
artikel! So živa bitja, ki prinašajo denar trgovcem.

Vsekakor pa je včasih koristno, da ti vsaj nekdo pokosi travo, če si sam
tako len, da raje tečeš maratone, kot kosiš zelenje. Izi ima namreč nalogo,
da kosi – v njegovem primeru poje – travo, če je visoka. In glede na to,
da v trgovinah prodajajo razne pripomočke za hišne ljubljenčke se – ne
boste verjeli – najde tudi ovratnica in vrvica za morske prašičke. Danes
sem dobil namig, da bi lahko živalco uporabil kot samohodno kosilnico,
če bi le jo privezal na nek količek na mestu, kjer želim, da je trava pokošena.

A se mi preprosto ne ljubi nadlegovati našega velikega jedca zelenja. Včasih
pomislim, da bi lahko pojedel celo vesoljce, če so le-ti dejansko zeleni, saj
naj bi jih zadnje čase pogosto videvali ljudje, ki ponoči po čistem slučaju
oprezajo za ne navadnimi rečmi.

Iz Izi – Morski prašiček

Vsi lastniki prenosnih USB medijev ali trdih diskov se lahko
razveselijo ob vesti, da je na trgu nova naprava, ki sliši na
ime WD TV. Omogoča priklop vseh USB naprav, ključkov.
Primarno pa je namenjen priklopu zunanjega trdega diska.
Podjetje Western Digital je tako svoji ponudbi odličnih
zunanjih trdih diskov dodalo še vmesnik med diskom
in televizijo.

Vmesnik zmore “činč” video izhod ter HDMI 1080p.
Na voljo sta dva USB vhoda ter zadovoljiv grafični
vmesnik. Med predvajanjem filmov pa ne bodo
manjkali niti podnapisi, ki jih programska oprema
podpira.
Pozna vse trenutno popularne video formate:
MPEG1/2/4, WMV9, AVI (MPEG4, Xvid, AVC),
H.264, MKV, MOV (MPEG4, H.264)
In prav tako je z glasbo:
MP3, WMA, OGG, WAV/PCM/LPCM, AAC, FLAC,
Dolby Digital, AIF/AIFF, MKA
Slik si žal ne morate ogledati v RAW formatu,
a je še vseeno na voljo nekaj pogostejših:
JPEG, GIF, TIF/TIFF, BMP, PNG
Podpira le SRT podnapise vključno z UTF-8.
Napravica je lahko vaša že za 130 ameriških
zelencev. Trenutno je cena še razmeroma ne
prijazna, a se obetajo že prve cenejše, a nič
manj kvalitetne kopije.

Miley Cyrus – 7 Things

Da, nekdo me na nekoga spominja.

Iz Bohem, predstavitev albuma: Manifest Ljubezni

Včeraj so v Orto baru Bohem-ovci predstavili svojo
novo ploščo, ki so ji nadali ime Manifest Ljubezni.
Ustvarili so enkratno vzdušje, medtem ko so odigrali
pesmi nove in stare plošče ter s tem ogreli publiko.

Iz Bohem, predstavitev albuma: Manifest Ljubezni

Tako smo slišali njihove stare in bodoče uspešnice,
ki bodo prav gotovo pogosto predvajane na radijskih
postajah.
V prvi vrsti moram pohvaliti odličen vokal, ki dobro
poje brez matrice, ampak ga v ozadju spremlja band.
Zato z veseljem že težko pričakujem naslednji koncert.

Iz Bohem, predstavitev albuma: Manifest Ljubezni

Več slik pa si lahko ogledate v spletni galeriji!